BLODNJAK NOVE KNJIGE

PRELISTAJ KNJIGO

172. ŽIVLJENJE S HAZARDERJEM – Klara Kolšek, izpoved hazarderjeve žene, 134 str.

- Zbirka BLODNJAK

- Uredil Bojan Meserko

- Format: 13 x 21 cm

Spremna beseda – Stanka Rendla

Avtoričina neusmiljeno odkritosrčna izpoved nas popelje skozi njeno življenje in bivanje ob moškem, ki so ga zasvojile, razkrojile in pogubile igre na srečo. Temu razkroju pa se avtorica pogumno upre. Njena zgodba se začne z dekliškimi sanjami o srečni družini, o ubranem zakonu v prijaznem domu. Sanje se sicer uresničijo, dokler ne potonejo kakor bolesten spomin v okrutni stvarnosti, ko se v nekdaj prijazen, topel dom začne počasi plaziti zahrbten monster zasvojenosti in se bolj in bolj polašča njenega sopotnika. Sledi zaporedje padcev in vzponov, vse globjih padcev in vse plitvejših vzponov, vse gostejši postaja brezup in vse redkejše je upanje, ki se izničuje v lažeh, prevarah, sprenevedanju, nezaupanju in strahu, ta pa se poji v različnih oblikah ogroženosti. In vendar se mladi ženski z voljo, s pogumom in z vztrajnostjo posreči, da z otrokom izplava iz tega pogubnega tolmuna in si onkraj zla ustvari novo življenje. Toda v avtorici je kot tihi odmev bolečine ostal glas, ki jo je nagovarjal, naj izpove svojo zgodbo. In jo je napisala z željo, da bi morda v njej našla uteho in spodbudo kaka sotrpinka, predvsem pa, da bi jo v poduk in opomin prebralo čim več ljudi. Takih žalostnih in pretresljivih zgodb je veliko, predvsem zgodb o odvisnosti od alkohola in mamil. Malo besed pa je napisanih o hazardu, zasvojenosti z igrami na srečo, zlu ali bolezni, ki prav tako pesti veliko ljudi in kakor alkohol razjeda, razkraja in uničuje vse okoli sebe. S to mislijo spremlja avtorica svoje pričevanje na pot med bralce.

Odlomki iz Življenja s hazarderjem:

Poroka in slabo znamenje

Poročila sva se, kot je to pri nas običaj. Povabila sva vse najljubše. V prijetni gostilni na Pohorju je bilo veliko smeha, vse je potekalo, kot sva si želela. Bili smo prijetno razpoloženi, tudi prelep sončen dan je pripomogel, da smo se veselili, vse dokler ni prišel čas za poročno torto. Šef strežbe nama je prinesel kot sablja dolg ozek oster nož in kot v starih običajih sva oba prijela držalo ostrega orodja, da bi skupaj odrezala prvi kos velike slastne tri nadstropne torte. Nož sem prijela za držalo, tako na držalu ni ostalo več dovolj prostora, zato je moj mladi ženin prijel tudi del ostrega rezila. Ko sva nato skupaj vrezala prvi kos torte, sem na lepo okrašeni snežno beli torti zagledala živo rdeče kapljice. Takoj naslednji trenutek je zaradi ostre bolečine ženin roko hitro umaknil, a bilo je prepozno. Na sredi dlani je bila kot zla črta usode zarisana rdeča rana, iz katere je kapljala kri. Gostje so utihnili. Nekaj rok si je pokrilo usta. Nastala je neprijetna tišina. Naš gost, zdravnik je takoj priskočil in Boru povezal roko. Nič hudega ni, nas je potolažil. Prijetno ozračje je odteklo s kapljicami krvi. Ujela sem šepetanja starejših, da je to slabo znamenje za najin zakon. Roka je bila povezana in gostija se je nadaljevala. A ni bilo več tako veselo kot je bilo pred sladico.

Meseca avgusta sva dobila čudovitega sina. Nedvomno največja sreča v mojem življenju. Toliko topline, novih doživetij, zabave, toliko čudovitih dni, ljubezni, sreče. Zjutraj zleze v posteljo po nežnost in pozornost majhno bitjece. Ob tem nekaj čeblja in se trudi, da bi ga razumeli. Vsaka ura, ki je nisem preživela z najinim otrokom, je za vse čase izgubljena. Luka nama je pripovedoval zgodbe, polne bujne domišljije. Te sreče ni mogoče primerjati z ničemer na svetu. Tako je postalo življenje naše družinice popolno. Imeli smo se radi, veliko smo delali, veliko potovali in uživali. Dnevi so minevali ob zavedanju, da nam je lepo, in večkrat sem se spraševala, kako dolgo lahko traja vse to. Ali se lahko kaj izjalovi? Izpolnile so se mi tri želje, a sem imela komaj triindvajset let. Hvala ti, bog. Prelepo bi bilo, da bi ostalo še naprej tako. Nekega dne sem sodelavcu v službi pripovedovala o mojih treh izpolnjenih željah. »Gotovo si božja ljubljenka,« je pomodroval. Toda čas, ta neusmiljen najpravičnejši sodnik, je na žalost pokazal drugače.

Mož je pridno delal, Luka je rastel. Delala sem v Hidromontaži, v velikem mednarodnem podjetju, kjer sem želela sprva le malo zaslužiti za študentski žep. Po nekaj mesecih sem študij obesila na klin. Bilo je v času, ko ni bilo težko dobiti službe. Tako sem hrepenela po drugačnem, samostojnem življenju, svobodi, čim prejšnjem odhodu, letu iz premajhnega gnezda.

Imela sem torej prijetno službo, dobrega moža, pridnega sina, zdrave dobre starše, zabavnega ljubečega brata, dobre prijateljice in prijatelje, le leta so minevala prehitro, kot zmeraj, kadar nam gre dobro. Bilo je prelepo, da bi lahko trajalo še naprej. Živeli smo v majhni Sloveniji, kjer je večina prebivalcev že dolgo sanjala o samostojnosti.

Sobota ali vsestranski Bor

Topla junijska sobota, naši dobri prijatelji so nas povabili na piknik na veslaško regato na Dravi. Njihov sin vadi veslanje. S prijatelji smo se sestali v čudovitem sončnem dnevu ob Dravi na prostoru veslaškega kluba. Prišlo je veliko ljudi, začenjala so se že prva tekmovanja v veslanju. Ko smo najbolj strastno navijali za našega mladega veslača, je k nam stopil eden izmed članov veslaškega kluba, glavnega organizatorja prireditve in povedal, da imajo težavo, ker manjka eni tekmovalni ekipi četrti član. Nekdo je zbolel. Nakar se je za nadomeščanje veslača prostovoljno odločil Bor. Nič ne de, če ni še nikoli veslal. Tako smo navijali za čoln z novim nečlanom. Pristali so v zlati sredini. Bravo.

Po tekmovanju nas je eden izmed prirediteljev zaprosil: »Glavni kuhar za peko na žaru ni mogel priti.« »Nič ne de, naš Bor je vsestranski,« smo se smejali. Soglašal je z našim predlogom in kmalu je stal za velikim žarom in pekel vse, kar so mu pripravili. Tako smo se po njegovi zaslugi dobro najedli.

Začel se je zabavni del prireditve. Naš znanec, eden izmed glavnih prirediteljev je ves zaskrbljen vprašal: »Poznate kakšnega bobnarja? Bobnar našega ansambla ni mogel priti.« Vsi smo se začeli smejati. »Lahko poskusim,« se je ponudil Bor. Tudi tega še nikoli ni počel. Ne vem, ali je kdo opazil, da je palici za bobne prvič držal v rokah. Res presenetljivo, kako dobro je bobnal. Takšen je bil naš vsestranski Bor. A imel je še druge lastnosti, za katere takrat na mojo veliko srečo še nisem vedela.

Ko se je majhen Luka prebudil, je ob koncih tedna prišel k nama v posteljo. Pripovedovala sva mu zgodbe iz najine mladosti in brala pravljice, Luka pa nama je pripovedoval o svojem izmišljenem prijatelju, ki mu je bilo ime Dunvek. Ko sem ga vprašala o tem prijatelju, mi je povedal, da ima tri otroke in da žena noče skuhati kave, kadar pride s svojim prijateljem domov. Le kje je to slišal?

»Poglejta fanta, kako lep sončni dan je. Lahko gremo na izlet.« In smo se odpravili na Pohorje. Peš. Čudovit sprehod. Na spodnji postaji Pohorske vzpenjače smo se začeli vzpenjati. Po petnajstih minutah hoje v hrib se je Luka začel pritoževati: »Bolijo me noge!« »Poglej, na vrhu hriba je hišica. Tam bomo nekaj popili in zgoraj nas čaka lepa nagrada, lep pogled na Maribor z okolico. Videli bomo tudi babičino hišo.« Prispeli smo do majhnega slapa. Iz bistrega potoka smo kar z dlani popili malo hladne čiste vode. Kakšen dar narave. »Koliko je še do vrha?« je spraševal Luka. Postajalo je vse bolj vroče. Prispeli smo do koče, ki ji pravimo »Pri Lukeju«. Odkar pomnim jim še nikoli ni zmanjkalo borovničevca. Zdaj je slastno stekel po grlu. Luka je pil najraje vodo, čeprav so povsod mislili, da varčujeva pri otroku. Kakšno srečo imamo Mariborčani, da imamo čisto blizu mesta veliko tovarno svežega zraka. Uživali smo v prelepem razgledu. Mož mi je pripovedoval: »Moj prijatelj je ves živčen, kadar je doma in otroci plezajo po njem. Res ni najbolj primeren za očeta toliko otrok. Nima potrpljenja zanje, ves čas se jezi in gredo mu na živce. Kadar pride k nam, gleda Luko, kako se igra, in žalostno pripomni: »Kakšen čudovit mir je pri vas.« Mislim si, kako krivično. Moj mož si želi imeti »veselo druščino otrok«, pa je nima. Kdo ve zakaj je tako. Nikoli ne veš kaj je za kaj dobro. Premagali smo strmine s pomočjo vil in gozdnih škratov, ki so skriti v gozdovih Pohorja, in prišli do zgornje postaje Pohorske vzpenjače. Ptice so veselo tekmovale v petju, imele so dovolj hrane, toplo jim je bilo, poletni vetrc nas je hladil, kar je mogoče v tem poletnem mesecu občutiti le še v hribih. Živahen črn eleganten kos je čisto blizu nas razmetaval listje. »Vidiš Luka, to je črn kos, ima rumeni kljun, njegova žena je kosovka, rjava je, njuni otroci so majhni kosi.« Lukcu zmeraj razložim, kako je s sorodstvom živalskega sveta, ker sem si, ko sem bila majhna, čudno razlagala, da sta goloba starša od vrabca, pes in maček starša od lisice in zmeraj sem v svoji glavi sestavljala živalske družine. Ko so mi lepega dne, ne spomnim se koliko sem bila takrat stara, razložili, da na svetu ni tako, sem bila kar malo razočarana, ker je bil moj svet bolj pisan in zanimiv.

Prijeten občutek utrujenosti se je mešal z zadovoljstvom ob pogledu na naše mesto s čudovito okolico, videli smo Dravsko dolino in celo avstrijske gorske vršace. Pot smo nadaljevali do razglednega stolpa. Po okroglo zavitih strmih stopnicah smo se povzpeli na vrh stolpa. Od tam sem se razgledala in pomislila, ali nam bo še kdaj tako lepo. Bo morda prišel čas, ko si bom želela teh trenutkov? Le kako in kam naj shranim te koščke sreče? Potegnila bi jih iz žepa, ko mi bo hudo. Bor je veliko fotografiral. Tokrat bomo imeli črno bele fotografije. Lep spomin za neke druge čase. Tekali smo okrog stolpa, se lovili in smejali. Kdo ve, kako dolgo nam bo tako lepo.

Zlobni duh v čudoviti steklenici

Bor je vsak teden stavil na lotu. Nekega večera, bila sem že v postelji, je ves presrečen in vznemirjen planil k meni: »Zadel sem na lotu.« Ves je žarel od sreče. Pravkar je spremljal žrebanje in ugotovil, da je obkrožil čisto prave številke. »Koliko pa si zadel?« sem zaspano vprašala. Še slutila nisem, kakšne bodo posledice tega »srečnega dobitka«. »Ne vem še, ko bo objavljeno, koliko zadetkov je in koliko vplačil, bom vedel.« »Kaj bomo s tem denarjem in kaj nam bo to prineslo?« sem se spraševala. Bila sem vesela, vendar ne tako zelo, kot Bor. Varno je spravil usodni listič papirja, ki nam je za vedno spremenil življenje. Čez nekaj dni sva zvedela, da nam bo srečno-nesrečni listek prinesel kar lepe denarce. Listič je bil vreden preračunano v marke, okrog šestinšestdeset tisoč. Življenje naše družinice je postalo še bolj zanimivo. Bor mi je za rojstni dan kupil veliko darilo, na katerega je zavezal veliko pentljo: nov avto, z mojimi starši smo obiskali Kanarske otoke, kupovali smo, kar nam je bilo všeč. Mož ni imel nikakršnega odnosa do denarja. Vse, kar je zaslužil, je bilo treba čim prej porabiti, rad je kupoval, potoval, zapravljal. Kadar je šel v trgovino samo po kruh, je prinesel toliko stvari, da kar nekaj dni ni bilo treba nič kupovati. Nekoč sva v trgovini toliko nakupila, da me je gospod, ki je stal v vrsti za nama, potrkal po rami in vprašal: »Ali bo vojna?« Mož je res vzorno skrbel, da je denar krožil.

Bil je zlati čas »Titovega socializma«. Vsakdo je imel službo za nedoločen čas, nikogar niso odpustili, četudi je slabo in neučinkovito delal, ljudje so dobivali stanovanja zastonj in ugodno so letovali v sindikalnih počitniških domovih. V našem podjetju smo gradili velike projekte, hidroelektrarne, termoelektrarne, tovarne, rafinerije, jedrske elektrarne v republikah Jugoslavije in po svetu. Začenjale so se uresničevati sanje naših dedov in Slovenija se je leta 1991 odcepila od Jugoslavije in s tem izgubila velik trg. Bor je fantom slovenske teritorialne obrambe v Pekre med kratko slovensko vojno nosil alpsko mleko. Nekako moraš pomagati, je rekel.

V našem podjetju so se začele na obzorju pojavljati prve finančne težave. Vsak mesec je bilo teže zagotoviti denar za plače več tisoč delavcem. Huje je bilo na Hrvaškem, v Srbiji ter Bosni in Hercegovini, kjer je začela divjati vojna. Pred očmi sveta so se množično pobijali narodi, ki so dotlej toliko let živeli vsaj na videz v slogi. Ljudje so se spreminjali v najhujše zveri, kot da so že predolgo čakali na priložnost za ubijanje. Nemočno smo spremljali poročila o tisočih žrtvah, odkimavali in upali, da bo tega kmalu konec. Pa ni bilo.

BLODNJAK

171. PRIPOVEDKA O ROZAMUNDI – Breda Smolnikar, IZKLJUČNO ZA STAREJŠE, 48 str.

- Zbirka BREDKA PRIPOVEDKA – 10. knjiga

- Bogato ilustrirala Laura Ličer

- Format: 20 x 27 cm

Odlomek iz Pripovedke o Rozamundi:

V resnici so ga pogrešali. Ti popoldnevi so postali drugačni, nekaj je manjkalo. Čeprav ga niso poznali več kot dobrega pol leta, jim je postal s svojim veselim značajem nepogrešljiv.

Kako je prišla do njih novica o njegovi bolezni, o tem se ni govorilo. Nekdo jo je pač vrgel na tisto kamnitno mizo. Teža je padla mednje.

Informacije, kakršnekoli, so jim bile zmeraj dosegljive brez problemov, samo želeti je bilo treba.

Menili so, da bi bilo zaradi te novice dobro podrobneje povprašati, kako je z njim, se pozanimati, ali je še v bolnišnici ali morda že v domači oskrbi. Kot se je zdelo, je živel sam. To jim je na začetku poznanstva na hitro navrgel. Če se vidiš samo enkrat tedensko na teniškem igrišču, je to pravzaprav zadosti. Vsak pač živi v svojem svetu. Posel pa je tak, da te posrka. Veliko je potoval in ga ni bilo vsak četrtek, včasih je kak teden preskočil.

Res ni bilo ne časa in ne volje, da bi se pozanimali, kako je z njim. Samo tako mimogrede, za trenutek, je ta bolezen zasekala mednje.

Imeli so sicer njegovo telefonsko številko, a ga niso klicali. Pa saj tako niso resno mislili nanj. Kdo bo pa hodil po bolnišnicah okrog bolnikov! Njihovo poznanstvo je temeljilo na tenisu, drugače se niso družili.

In z novicami je čez čas prišlo do njih, da oskrbo ima in da je doma. Hišo je imel nekje na robu Ljubljane, več niso vedeli.

Ob tej drugi novici so se pošalili, da jo bodo šli pogledat. Raje njo, kot njega. Moški v njihovi starosti so ravno pravi za kako tako kontrolo. Njega samega ne bi obiskali, bolezen jih ni zanimala, bi jih pa morda zanimala njegova prijateljica, ki je niso poznali. Dobili so namig, da je dobra »bejba«. In ko so rekli kakšno o tem, ko so sedali za tisto mizo in si oddihovali od igre, se je pravzaprav videlo, da o njem ne vedo nič.

In ko so tako minevali meseci, pa se je maj prevesil v september, še zmeraj vroč in poleten, in so mogočne hrastove sence čez kamnitno mizo bile že dolge in spotegnjene in so pripovedovale o minevanju in so se ravno pripravljali, da bi ga obiskali, zdaj ko ni sam in pravzaprav v osnovi zaradi tiste »bejbe«, se je spet prikazal. V teh nekaj mesecih, štirih, petih ali koliko, odkar se niso družili, je postal vitkejši, gotovo je bil za nekaj kilogramov lažji. Temno modra jopica čez rame, ves v belem, bele teniske, kratko postrižen na krtačko, s torbo in loparjem, pravzaprav tak kot prej, malo shujšan, in vendar drugačen. Posedli so, končali s tenisom pred koncem, se ga razveselili, potlačili svojo brezbrižnost.

In ko so bili vsi za mizo, je kratko, odrezano in resno, kar ni bilo v njegovi navadi, rekel:

»Fantje, pomoč potrebujem!«

In bilo je nenavadno, kako je minil ta večer in kako hitro se je večer prevesil v noč in kako so kar obsedeli, najprej popolnoma nezainteresirani, kaj pa naj oni z boleznijo nekoga, ki jim je enkrat tedensko partner pri igri. Druge poteze vodijo ta svet, v tem svetu še svoje komaj poznaš, kako bi pomagal tujcu! A potem se jim pa nikamor ni mudilo. V minevanju večera so klopi ob kamnitni mizi postale mrzle in vlažne, da so si jih morali podlagati z brisačami iz svojih teniških torb in v vlažen večer in v noč hiteli oblačiti trenirke.

Obljuba, ki so mu jo dali, je bila trdna.

BLODNJAK

170. PRIPOVEDKA O METODI – Breda Smolnikar
- IZKLJUČNO ZA STAREJŠE IN PAMETNEJŠE, 74 str.

- Zbirka BREDKA PRIPOVEDKA – 9. knjiga

- Bogato ilustrirala Laura Ličer

- Format: 20 x 27 cm

Odlomek iz Pripovedke o metodi:

Po presoji sodišča je meja dopustnosti prekoračena, če umetnik v svojem delu »nadgradi« osebnostno podobo dejansko obstoječe osebe tako, da ustvari negativno osebnostno podobo upodobljene osebe, ne da bi bilo iz njegovega dela razvidno, da gre za umetniško pretiravanje, satiro ipd., zaradi česar povprečen bralec ni več sposoben razlikovati med resničnim in fiktivnim, domišljijskim.

(Iz sodbe Okrožnega sodišča Ljubljana po mnenju okrožne sodnice Metode Orehar Ivanc na zaprtem procesu za javnost proti pripovedki »Ko se tam gori olistajo breze« Brede Smolnikar)

Iz Podpizdenka, za katerega ni mogoče zvedeti niti v etimološkem slovarju, odkod izvor njegovega malo nenavadnega imena, teče že od nekdaj vsa voda navzgor v strmi breg Ihana tako za napajanje ihanske živine, kot tudi samih Ihancev, kar je morda z razumom nemogoče dojeti, ampak v pripovedkah je seveda vse mogoče. Tudi, da voda teče navzgor. In tako ni niti ene hiše, niti enega kozolca v Ihanu na ravnini. Vse je v strmini, in to tako visoko v bregu, da si pridni Ihanci grizejo zobe, ko lezejo po strmem Ihanu gor in dol, sem ter tja.

Cigajnarca, kjer že od nekdaj živijo vsi Brinovci, kar jih je, tudi oni iz Dragomlja in iz Doba in iz Pizdence in iz Mengša in Stoba, pa oni izpod planin, je otok sredi Ihana. Je čisto v Ihanu, v sami sredici Ihana, tik poleg Pizdence. Cigajnarca je zapisana v vseh knjigah, mrliških in rojstnih. Tudi na spomenikih vsakogar s Cigajnarce, ki umre, tako lepo piše: »Živel in trpel na Cigajnarci«. Ne trpi na Cigajnarci ravno vsak, ampak kamnosek ima to že vse vnaprej pripravljeno in vklesano in ko rajnik dobi pokrov zemlje nad sabo, mu pa še spomenik postavijo, pa če je v življenju trpel ali ne. Saj potem po smrti je pravzaprav tako vseeno, kaj kdo misli, ampak imenitno je pa le videti, ko se za Vse svete zberejo vsi od blizu in daleč in si med vsesvetnimi molitvami in blagoslovom mirno ogledujejo napise svojih sorodnikov po grobovih in rože in sveče, preštevajo in računajo, koliko je kaj stalo in kdo je prinesel največ sveč in največji šopek svojim Ihancem in Cigajnarjem.

Kako naj bo otok sredi Ihana, Ihan pa celo sredi strmega brega, bi lahko kdo vprašal ali se začudil. – Če je Ihan v bregu, bi pravilno vendar vsa voda z brega morala takoj odteči navzdol. S tako strmega brega, kot je ihanski, pa sploh. A taka je pač realnost v tej pripovedki. Še sodišče (kot III. veja oblasti) bi tu ne moglo imeti kake pristojnosti, pa če bi se še tako trudilo dokazati obratno, morda celo s kakim preizkusom, kje in kam ihanska voda teče.

Okrog in okrog Cigajnarce je tako že od nekdaj voda. Na tone je visi na bregu v Ihanu in niti ena kapljica ne pade dol v ravnino. Ji ne pride na misel.

Ta kraj je namreč tisti znani kraj, če se sme nadaljevati to sanjavo, mehko, zamaknjeno pripovedko, ki jo bodo ljudje tod okoli tako radi brali, kjer se sploh ne uporablja črke »f«, ker je prostaška in ker so v tem ljubkem ruralnem svetu stvari na splošno zastavljene nekoliko drugače kot drugod po svetu.

BLODNJAK

169. PRIPOVEDKA O JULKI … – Breda Smolnikar, IZKLJUČNO ZA STAREJŠE, 34 str.

- Zbirka BREDKA PRIPOVEDKA – 8. knjiga

- Bogato ilustrirala Laura Ličer

- Format: 20 x 27 cm

Odlomek iz Pripovedke o Julki, Česnuli, Mari, Naci Paci in Milki s Polja:

Pripovedka o Mari

Ogromna vinska klet je podaljšek Müllerjeve vile, stoji pa tik ob Društvenem domu na začetku Stoba. Alko jo ima v najemu že vse od svobode dalje.

Tja je šla v službo Žnidarjeva Mara, ko je zapustila moža. Žnidarjev Lojze je s hčerkama ostal sam. Mara je imela moškega; zaradi njega je tudi, kot se je govorilo, zapustila moža. Živeli so ti ljudje vsak zase, Mara s svojim moškim, Lojze pa s hčerkama. Ti dve sta, bolj ko sta odraščali, postajali podobni svoji materi, ki je bila čokata, z nizko nasajeno, debelo in proč štrlečo ritjo. Tako zavaljena in debelorita je Mara, preden je ujela svojega Prekmurca, postavala na podaljšku stopnic Müllerjeve vinske kleti, z mapo v roki je kljukala sode, ki so jih šoferji odvažali in dovažali v skladišče, pa se smejala grobim šalam, ki so jih ji pripovedovali ti grobi, takoj za ljubezen pripravljeni moški. Kdaj pa kdaj se je s kom tako mimogrede pomaknila v temino skladišča, zakaj časa je imela, kolikor je hotela, v skladišču se nikomur nikoli ni nikamor mudilo, tam je ostajala ob sodih kratek čas, četrt ure, ne delj, ob sodih, kamor jo je primaknila, prislonila groba sila šoferja, ki naj bi se mu mudilo. Mara se je po koncu vzravnala, kolikor se je pač mogla, si popravila veliko figo na glavi in s sponkami pripela mrežico, ki ji je po stari šegi držala spravljene lase. Figa ji je nemalokrat visela postrani, pa čeprav si jo je doma pred ogledalom zmeraj pošteno naravnala. Sicer pa je Mara kmalu imela svojega moškega. Z motorjem sta se konec tedna vozila po praznem Stobu, domačini so jima obračali hrbet, ona je bila izgubila ves svoj ugled, ko je odšla od moža, on pa je itak bil tujec, iz Prekmurja ali od kod, govorica ga je izdajala in ljudje niso nič hoteli imeti z njim. Vozila sta se Mara in njen moški na motorju, se ustavila v kaki gostilni, kaj popila in spet izginila. Maro je osvojil ta moški, z nežnostjo, kot je menda govorila.

»Boža me in poljublja povsod ...,« je govorila in pripovedovala, če so jo ljudje le hoteli poslušati, vedno malo pijana, in ni več pustila, da bi ji tudi drugi dali enako toplino in nežnost, v tisti temi ob sodih, v prostoru, kjer je dišalo po vinu, vlagi in starosti, pa po drugačnih časih, kot so bili ti, Marini.

Pa je nekega dne Žnidarjev Lojze umrl. Srce se mu je ustavilo, v hipu ga je zadelo. Svoji hčerki je pustil sami. Dolg je bil pogreb, ljudje znajo čutiti s tistim, ki je ubog. In Lojze je bil po ženinem odhodu res ubog. In sam. Ljudje pa to vidijo in ne pozabijo. Morali so se mu vsaj na ta način oddolžiti, da so prišli na pogreb. Prišli pa so tudi zato, da bi videli Maro za pogrebom. Mare ni bilo. Šla je v službo kot vsak dan, s smrtjo se ni hotela srečati. Ona je bila še mlada, kot je mislila, vse življenje je bilo še pred njo, ona nikoli ne bo klonila kot Lojze. Ona bo živela.

In je stala na tistem podaljšku stopnic ob kleti Müllerjeve vile, stala je tam z mapo v roki, v živo rdeči obleki, dva šoferja sta ji pripovedovala šale, Mara se je smejala bolj kot po navadi, oči so se ji svetile bolj kot vsak dan, noge so se ji zapletale, kot bi hotele splesti mrežo iz kosti in mesa. Stala je tam, se od časa do časa z rokami dotaknila obeh moških, kot bi želela, naj ne nehata in naj vendar nadaljujeta s svojim pripovedovanjem, smejala se je glasno in odločno, ni nehala niti tedaj, ko se je sprevod z mrtvim možem približal in ko so bili z vozom in krsto že tik ob stopnicah. Šoferja sta bila tujca, nista vedela, koga pokopavajo, odkrila sta se in obmolknila, mrtvecu je treba izkazati spoštovanje, človek je bil, odkrijmo se mu! Obmolknila sta in spoštljivo spustila glavi, malo sram ju je bilo, da sta še malo prej zganjala šale, življenje je kratko, tako hitro mine, človek, ki ga peljejo, je že končal svoj križev pot, prav gotovo je bil križev pot, ki ga je po tem svetu hodil. Tako sta mislila oba šoferja v svojih preprostih, enostavnih glavah. Mara pa se je smejala, ni nehala niti tedaj, ko so bili mimo z vozom in krsto, niti tedaj, ko je zagledala hčerki, bližnje sorodnike in pogrebce iz tega mesta.

Mara je bila pravzaprav pijana vsak dan, zdaj pa je bila pijana bolj kot vsak dan, morala je biti pijana bolj kot vsak dan, pa se je smejala, glasno in grozljivo, da je ljudem, ki so šli mimo, ledenela kri in so si zapomnili ta smeh, do konca življenja so si ga zapomnili.

Hčerki sta še bolj sklonili glavi, solze so jima od sramote in žalosti še bolj tekle, njuna mati še ob očetovi smrti ne odneha, ojoj! stisnili sta se tja za krsto in hoteli izginiti od sramote iz tega sveta, sorodniki so v svojih srcih kovali sovraštvo, ki bo segalo preko rodov, Mara pa se je, dvignjena nad te ljudi, na tistem podaljšku stopnic nad njimi smejala, smejala, da se je kar pripogibala in ji je rit poskakovala v tempu pijanega smeha, dotikala se je obeh zgroženih šoferjev in jima pripovedovala čudne reči, s prstom kažoč za krsto, da so se od teh besed obema ježili lasje in bi se bila najraje vdrla v tla od sramote in čudne tesnobe. A bila sta tujca, tujcev pa si ljudje v tem mestu ne zapomnijo, usoda sama jih poišče, ko pride čas, kjerkoli že so, in jim da, kar so si zaslužili. Enega je Mara potegnila v notranjost kleti, ko pogreb še ni bil pri kraju, ljudje so to videli na lastne oči, naslonila se je nanj ob velikem sodu, ki ji je bil za naslonjalo, smejala se je pijano in glasno, dvignila je obleko in se narepenčila kot kura. Figa na glavi ji je že med pogrebom zlezla na stran, a danes je bil poseben dan in Mara se ni menila za táko malenkost, kot je bila njena velika, nemarna figa, stala je tam pred šoferjem, ki jo je odrinil in odšel ven in stran in daleč proč, pa je bil kljub temu zaznamovan in kriv in ga je srce bolelo, kot bi bil komu storil hudo zlo. Mara je v kleti obstala, se sama naslonila na sod, v srcu pa kot da ji je odleglo. Dolgo, dolgo je ni bilo iz skladišča. Šele, ko so novi šoferji, ki niso bili vedeli za dogodek, pripeljali vino in hupali pred kletjo, je prišla z urejeno glavo, s figo na pravem mestu in z utrujenimi, starimi očmi.

Kmalu po tem dogodku sta umrla tudi ona in tisti tujec. Padla sta z motorja in se na mestu ubila. Ljudje so rekli, da drugače tudi ni moglo biti.

BLODNJAK

168. PRIPOVEDKA O AMALIJI – Breda Smolnikar, IZKLJUČNO ZA STAREJŠE, 64 str.

- Zbirka BREDKA PRIPOVEDKA – 7. knjiga

- Bogato ilustrirala Laura Ličer

- Format: 20 x 27 cm

Odlomek iz Pripovedke o Amaliji:

Ta večer je v hiši Breznikovih oče čakal človeka z devizami, njegova hčerka je s fantom in mamo slonela zunaj na ograji, denar nima več nobene vrednosti, pa ga je treba čimprej pretopiti, tako delajo vsi, Korenova Agica je na polju med Rodico in Grobljami čakala Čebulovega Jaketa, čakala na tistih nekaj objemov in poljubov, ki ji bodo zadoščali za nekaj časa, saj Jaka ima družino, ta pa za to razmerje ne sme vedeti, pri Mivškovih na Pšati so čistili radič, ki ga bo snaha jutri peljala v Ljubljano na trg, vnukinja je s kolesom šla k večerni maši v Šentjakob, pri homški cerkvici je milo pozvanjalo, spodaj pod hribom je to jutro umrl otrok, neka mati je ta dan izgubila vse, iz mogočne tovarne Lek sredi mengeškega polja se je iz dimnika vil tanek, strupen dim in legal na polja, na mirno, tiho zemljo, srebrni avion se je spuščal na brniško letališče in v večernem zraku puščal za sabo belo, umazano sled, kje so morda sedali k večerji, kje drugje so jim iz ust prihajale kletvice, Jasenčeva v Jaršah sta ta večer mislila na hčer, živečo v daljni Avstraliji, fantje v Trzinu so se podili z motorji proti Loki, žene na kmetijah so se odpravljale k molži, Starbakova mama iz Depale vasi je spravljala spat svoje tri vnučke, ljudje po blokih so kuhali večerjo, pripravljali kosila za naslednji dan, umivali otroke, vse tja do Kamnika so ljudje zaključevali dan, to pokrajino so varovale Kamniške planine, uokvirjali so jo Dobeno, mengeški hrib, vodiške gmajne, videle so se Tunjice, Vranja peč je bila daleč, kamniški grad je prižigal luči, Homec in Šumberk ter Goričica so moleli svoje hribčke iz ravnine, Bistrica je tekla tiho po svoji izsušeni, urejeni strugi, Virjáni, Dobljáni, Gorjušáni, pa tisti izza Šumberka in Ihana, iz Dragomlja, Pšate in Pódgorice, vsi ti in vsi drugi so končavali dan, štirje majhni, štiri, petletni otroci so v zgoščajočem se mraku, legajočem na Depalo vas po vrtu svojega deda, upokojenega krojaškega mojstra Maksa, tekali z gorečimi polenčki, jih zatikali v zemljo, se veselili drobnega, toplega ogenjčka, polenčke prižigali v gorečem kupu sredi vrta tako, da so jih potiskali v ogenj in prižgane jemali v ročice, tekali so po vrtu in se vriskajoče, srečno smejali, dedove spokojne oči so jih spremljale, ko pa je legla noč, so možje z vajeno kretnjo polagali roke na telesa žena, otroci so spali in se v sanjah smehljali ali drobno poihtevali, kje morda so bili žalostni, a kljub temu so v njihovih hišah gorele luči.

Samo v Stobu je bila tema.

Mila Matibožja v kapelici na začetku Stoba nasproti Trojanškovih, obdana z dvema starima, debelima lipama, ki je ljudje ponavadi sploh ne opazijo in ki bi jo občinski možje najraje podrli, da bi potem lahko razširili cesto, mila Matibožja, z vencem iz samih svetlečih se srebrnih zvezdic, se je ta večer smehljala. Amalija Kurzthaller ji je bila prinesla velik šopek rdečih makov. Niso se osuli v njenih rokah. Mak se zmeraj osuje, če ga utrgaš, vsakomur se osuje, le Amaliji se ni. – A kje je Amalija v tem poznem jesenskem večeru, tik pred zimo, našla mak? Te velike, rdeče, divje cvetove? Žita so vendar že zdavnaj požeta, trava pokošena, pomorjena, njive izpraznjene, preorane, veter pa čeznje veje.

Tam pred smehljajočim se kipom, v kapelici na razpotju na začetku Stoba, je stal v črni vazi šopek rdečih makov, mimo njih je zrla smehljajoča se Matibožja in mimo Amalije, ki je izginjala čez mrtve stobovske vrtove mimo Antonovih nemih kamnitih konj proti progi. Iz Prdavke je prihajal Milivoj. Ob progi je šla Amalija, vsa v belem. Za Vintarjevimi hrasti so stali Madona Bog in njegovi. Čakali so jo. Vedeli so, da bo prišla. Ko je prišla do hrastov, so planili nanjo. Dva sta jo držala, drugi so jo podrli na tla. Milivoj je prihajal iz Prdavke in jih je videl, skril se je, počepnil v grmovje, krik mu je zastal v grlu, kot živali so skakali po njej, bruhnil je, kako jih je prosila, ko so se napasli, pa so se smejali, ležala je na tleh, po progi je veter odnašal njene lase, Milivoj je to gledal in tudi Matibožja je gledala vse to in se smehljala z vencem iz samih srebrnih svetlečih se zvezdic, pri njenih nogah pa se je v tem čudnem letnem času v črni vazi osipal ogromni šopek njej poklonjenih rdečih makov.

Matibožja, Matibožja!

PRELISTAJ KNJIGO

167. DOBRODOŠLI NA PLANET ZEMLJA – Bojan Meserko,

- ILUSTRIRANA ZF ZGODBA IZ KMEČKEGA ŽIVLJENJA, 50 str.

- Zbirka BLODNJAK

- Urednik Matej Bogataj

- Bogato ilustrirala Laura Ličer

- Format: 20 x 27 cm

Odlomek iz Dobrodošli na planet Zemlja:

»Matilda!«

Brez odgovora.

»Matilda! Si mar gluha.«

»Zakaj rogoviliš, saj sem te slišala! Ne morem ti takoj odgovoriti, ker imam polne roke dela.«

Tišina.

»Ignac!«

Znova brez odgovora.

»Ignac! Kaj si hotel?«

Znova brez odziva.

»No, boš že povedal, kaj hočeš? Vrag stari, še malo prej si rogovilil, kot da te iz kože dajejo, zdaj pa molčiš ... Povej, kaj hočeš?«

»Prinesi sekiro, ti pa imej pripravljene vile!«

Ignac je bil krepak petdesetletnik širokih ramen, močnih rok, visok okoli dva metra, rahlo pogrbljen in zelo žilav moški. V obraz je bil ves naguban, sonce, veter in dež so se mu podpisali nanj, nekaj brazgotin mu je krasilo zagorela lica, v ustih polno tobaka, ki ga je prežvekoval, slino pa z užitkom pljuval tudi po več metrov daleč okoli sebe. Bil je zelo inteligenten in marsikaj je rešil z glavo in ne samo z mišicami.

Matilda, njegova žena, je bila nekaj centimetrov nižja, vendar je tehtala vsaj tretjino več kot on. Navkljub svoji izjemni obilnosti pa je bila zelo spretna in pripravna. Delala je vse, tudi najtežjih fizičnih poslov se ni bala, pripravljena je bila poprijeti za vsako delo in prav nič ji ni bilo odveč. Nekateri so znali povedati, da je zadavila tele in tudi prašiča z golimi rokami. Očividcev je bilo zelo malo, toda govorice so se hitro razširile po okolici in prav nihče ni niti najmanj podvomil v njihovo resničnost, mnogi so celo kanček svojega pretiravanja dodali zraven. Njen obraz pa je bil vse prej kakor hudoben in napadalen, lahko bi rekli celo, da je bila lepa, simpatična pa vsekakor in neizpodbitno: rdečeličen obraz obkrožen z črnimi lasmi, vedno nasmejana, pri tem pa je kazala dvaintrideset zdravih, belih zob, modre oči so bile zaupljive in iskrene. Vedno je bila oblečena v hlače in vedno, kadar je hodila, je bila podobna naloženemu vozu sena s konjsko vprego, tako se je tresla pri tem. Človek, s katerim bi se pogovarjala, bi dobil občutek, da je zelo neuka in preprosta, njen glas je bil osoren in grob, rahlo hripav. Vsa njena pojava je bila taka, da bi se je vsak ustrašil, toda videz je varal.

Ignac in Matilda sta živela na velikem posestvu, ki je večidel bilo v hribovitem predelu. Imela sta veliko hišo in ogromna gospodarska poslopja: hleve, skednje, kašče, senike ... Imela sta nekaj krav in telet, ne mnogo, ker to ni bila njuna glavna dejavnost. Ogromno sta imela prašičev, ki so bili njun ponos. Prodajala sta jih v mesto in pri tem precej dobro služila. Zasajeno sta imela ogromno površino zemlje s pšenico, krompirjem, koruzo in bučami. Vse je bilo namenjeno za prehrano prašičem. Zase sta obdržala le toliko, da jima ni bilo treba kupovati v trgovini, ki je bila kar precej oddaljena, za večje in pomembnejše nakupe pa sta običajno prosila bližnjega soseda, ki ju je odpeljal v mesto, da sta tam obavila in nabavila, kar sta morala. Vse sta obdelovala sama. Bila sta sama. Imela sta sina, ki pa je šel v mesto. Svarila sta ga naj ne gre, on pa je silil toliko časa, dokler le nista popustila, se sprijaznila in mu dovolila. V mestu je doživel prometno nesrečo in podlegel ranam. Bila sta žalostna, a kaj kmalu sta ugotovila, da mora življenje teči dalje in ne smeta obupavati. Od takrat dalje sta še manj hodila v dolino kot običajno. Po prašiče so prihajali s hladilniki in jih odvažali v klavnice, to se je dogajalo vsaka dva meseca.

»Kaj si znorel, Ignac?«

»Nič nisem znorel! Prinesi sekiro, če ti pravim ...«

»Kaj ti bo sekira ...«

»Prinesi, če ti pravim ..., če pridem jaz ...«

»Dobro, dobro, že dobro ..., če prideš ti, se ti bomo s prašiči vred smejali ...«

»Prinesi ...«

»Že nosim to prekleto sekiro ...«

Primajala se je iz hleva. V eni roki je nosila sekiro, v drugi vile. Zagledala je Ignaca, ki je stal poleg ograje, s hrbtom obrnjen proti njej in očitno gledal nekam v višino.

»Kaj ...«

»Daj sekiro, bodi tiho in ostani tu!«

»Zakaj ...«

»Poglej, nekaj se spušča na najino zemljo.«

Matilda je pogledala v nebo. Videla je nekaj svetlečega, podolgovatega, bilo je srebrno zelenkaste barve, izžarevalo je nekakšno svetlobo, ki je bila prav tako odtenek zelene, samo da se je kar precej razlikovala od tiste na trupu. Videti je bilo, da res pristaja, in to samo nekaj deset metrov stran od njunega domovanja.

»Kaj je to, Ignac?«

»Ne znam si razložiti ..., morda kakšno novo vojaško letalo, o katerih se toliko govori in piše ..., toda ... ne bi pristalo tukaj ...«

Medtem je neznano plovilo pristalo. Prenehalo je izžarevati in popolnoma se je umirilo. Bilo ga je celo zelo težko opaziti, ker se je barva nenavadno dobro skladala z okolico in je izgledalo kot malo večji nasip na travniku. Plovilo je bilo postavljeno na štiri vzporedne krake, med njimi so prodirali bledi, komaj opazni svetlozeleni žarki. Na zgornjem delu se je prikazala odprtina, skozi katero je bilo mogoče videti nekakšen predmet, ki bi še najbolj ustrezal ekranu in se je premikal v krogu. Rastje okoli plovila je nihalo, kar je bilo zelo čudno, saj ko je plovilo pristajalo, je bilo vse mirno. Začelo je plapolati, ko je plovilo pristalo, nekaj minut zatem pa se je začelo nagibati proti neznanemu plovilu. Še bolj očitno je to postalo, ko se je iz plovila nanje razširila svetloba nekaj metrov okoli sebe, takrat so trave zaplapolale, vzvalovile ... Videti je bilo kot valujoče morje, ki vabi v svoje globine. Iz gozda, ki je bil oddaljen nekaj sto metrov, je priskakljala srna, plašno je za hip postala, dvignila smrček, ovohala zrak ... takrat pa je zagledala zeleno plovilo. Stekla je proti njemu, ko pa je prišla do nihajočega zelenja, se je za trenutek neodločeno ustavila, še enkrat pogledala okoli sebe, ovohala zrak v nekaj smereh, potem pa se šele znova premaknila. Stopala je počasi in previdno. Visoko je dvigovala noge in pazila, da ne bi preveč zgnetla rastja pod seboj. Prišla je do plovila in ga pričela ovohavati. Hodila je okoli njega in si ga z vseh strani ogledala in osmrčkala. Potem je pogledala okoli sebe, dvignila glavo in prav počasi odšla v smer iz katere je bila prišla. Ves čas in vse njeno početje jo je zasledujoče opazovalo oko plovila.

»Ali si videla to, kar sem jaz, Matilda?«

»Videla, videla! Mislim, da bi tudi ti lahko šel tja in pogledal, kdo so ti ljudje, ki so se spustili na najino zemljo ...«

»Čudno se mi zdi, da ni še nihče prišel ven ...«

»Se bojiš?«

»Kaj bi se bal!«

»Potem pa pojdi že enkrat!«

»Za vsak slučaj bom vzel sekiro s seboj ..., nikoli ne veš ...«

»Saj zato si jo tudi hotel ... pa tako si kričal ... Saj, če se bojiš ...«

»Kaj bi se bal ...«

»Saj vem, da se ne, pa vseeno, če bi rad, da grem s teboj ...«

»Utihni!«

Počasi je krenil, z dolgimi, težkimi in okornimi koraki. Sekiro je držal trdno pred seboj v eni roki, drugo roko je držal nad očmi z odprto dlanjo, kakor da bi ga v oči ščemelo sonce, ki pa je bilo za njegovim hrbtom. Nekajkrat je pogledal nazaj proti Matildi, ki pa mu je nakazala z roko in vilami, da naj se ne obotavlja in gre tja, kamor se je namenil, naj se ne ozira toliko. Ignac je čutil nekakšno nelagodnost v sebi, nekaj ga je stiskalo, spraševal se je, če to le ni morda strah. Hotel se je že obrniti in oditi nazaj in nekako prepričati Matildo, da naj počakata, da samo odide, kakor je tudi samo prišlo, pa mu je pogled zdrsnil navzdol na roko v kateri je držal sekiro, jo še čvrsteje stisnil in skoraj odločno stopal naprej. Pred rastlinjem, ki je še vedno valovilo, se je ustavil. Obrniti se ni upal, kaj naj naredi, se je spraševal. Nazaj si ni upal, naprej pa tudi ne, prekleta Matilda, kaj mu je storila, mar bi ona šla, drugič bo ona šla ...

»Pojdi naprej, strahopetec!«

»Jaz strahopetec ..., kako si drzneš ..., samo razmišljal sem, kako se jim bo zdelo, ko bodo videli to veliko sekiro, mar bi mi dala tisto manjšo za trske ..., tako pa si bila prestrašena ...«

BLODNJAK

166. ŽUBORENJA VALOVANJA BUČANJA – Bojan Meserko,

- poezija za podvodni in brezzračni prostor , 122 str.

- Zbirka BLODNJAK

- Uredil Matej Bogataj

- Format: 13 x 21

Spremna beseda - Lejla Švabič -

EDNINA ŽUBORENJA, DVOJINA VALOVANJA, MNOŽINA BUČANJA

Bojan Meserko znan predvsem kot avtor znanstvenofantastičnih romanov, ki so si med drugim prislužili uvrstitev v ameriško in srbsko antologijo znanstvene fantastike, v slovensko književnost pa je z romanom A ti o tem pojma nimaš vpeljal odprti roman, ki posameznemu bralcu dopušča dobesedno križarjenje gor in dol po zapisanem, del njegove Trilogije pa je zapisan v prvi osebi dvojine, se v zadnjem času vrača k začetkom svojega ustvarjanja – poeziji. Leta 2006 je izdal hermenevtično palimpsestno pesnitev Pošast, ki se bere bodisi kot novela, bodisi kot pesnitev, napisana pa je v modernističnem stilu, izrazito okrepljenem z vizualno podobo pesnitve. Njegova prva pesniška zbirka Mene nas je mnogo je sicer izšla leta 1979 v samozaložbi in že njen naslov napoveduje Meserkovo večplastno dojemanje človeka, ki je on sam, pa hkrati nekdo drug, ki je hkrati jaz in ti; razklanega (sodobnega) človeka, čigar večplastnost označujejo predvsem prva, druga in tretja oseba; kar vodi v dialog – mestoma tudi polilog – s samim seboj, posledično pa v dvojnost/dvojino subjekta, ki sam sebe zamejuje in nekoliko manj odmejuje. Temelj Meserkove poezije je torej, če se obrnemo h 'klasičnim' komparativističnim opredelitvam, razklanost lirskega subjekta, ki v sodobnem svetu ne najde več svojega mesta, pa čeprav ga še tako išče. 

Najnovejša Meserkova zbirka je nastajala v letih 1975-1980 in je – kot vidimo zdaj – napovedovala njegovo kasnejše ustvarjanje v Pošasti, predvsem kar se tiče zunanje postavitve pesmi z mestoma natančno izdelano obliko, ki krepi pomen. Ne glede na to, da je zbirka nastajala pred dobrimi tridesetimi leti (in pri tem ostala naravnost boleče aktualna, obenem pa se ne zdi, da bi jo prevevala mladostniška vznesenost, temveč jo prej zaznamuje življenjska izkušenost – sicer pa, kdo pa pravzaprav trdi, da v mladih letih ni mogoče občutiti oziroma doumeti življenjskih izkušenj) pa se njen naslov Žuborenja, valovanja, bučanja bere kot nadaljevanje lani izdanih Kričanj, šepetanj, izginevanj, le da se tokrat obrača stran od človeških zvokov k zvokom narave; že precej opustošene, rdeče obarvane, z mesom okrašene in od svojega prapočela ločene narave. Naphane z brezčasnostjo in napovedjo prihajajoče temačnosti z vojnim pridihom, tiste večno bijoče se bitke (s prahom?), kjer je spočetka še slutiti joie de vivre potepuškega življenja na robovih norosti, mladosti in radosti pridobljene z vedenjem, »da je moje jaz brez njih oni brez mene nemogoče zato se smejim« (Smejim se), da torej vse soobstaja in da eno brez drugega ne gre. Kar je pravzaprav prav prijetna misel, vse dokler se ta večno razmišljujoči in dvomeči lirski jaz ne zave, da ni ena sama celota, ampak, da tako nekako kot soobstaja poleg njega zunanji svet, v njem soobstaja ti, ki ga za/mejuje (»kaj je to v meni? sem to jaz? kdaj se bova videla? kaj sva si? morda sva si meji«, Meje mene) in ga obenem tudi raz/dvojuje s samim seboj in svetom, ter ga iz prijetnega žuborenja sili v valovanje. (Samo)omejevanje z lastno dvojnostjo in raz/dvojenost s svetom pa priklicuje vse bolj in bolj pretečo temačnost, ki ne dopušča več (so)obstoja sebe s seboj (»jaz sem ti in ti si jaz, kdo zdaj govori jaz … ali ti …«, Opravičilo) in jaza s svetom (Predstava).

Tako kot se stopnjuje naslov zbirke, tako se stopnjuje tudi njena notranja nastrojenost. Z valovanjem se začenja samoizginjanje, samoizgubljanje, preizpraševanje, bežanje v domišljijo, v višave, bežanje iz neprodušnosti podvodnega prostora, ki pa ostaja edini naravni habitat, torej je beg popolni Nesmisel (»zaman je beg prevladala je domišljija«). In valovanje se postopoma prelevi v bučanje norosti, osamljenosti, sovraštva do samega sebe (»razbil bom svoj … moj … tvoj … lik nekoga v sebi«, Pred ogledalom usode) in do zunanjega sveta, ki iz groteskne Meserkove realnosti prikliče kritiko družbe, kar je vsekakor logična posledica raz/klanosti subjekta s svetom. Ta je pač poln čudnih, zlobnih, lažnivih ljudi, ki si ne gledajo v oči (Popotnik in siromak), ki pljuvajo v lastno rečno strugo in v zloveščem rdečem soju tako ali drugače ubijajo drug drugega, jedo meso drug drugega, v osnovi pa jim – tem sodobnim/modernim ljudem – enostavno ni mar (Ni jim mar, Dogodki). 

Meserkova poezija je izrazito subjektivnega značaja, identiteta subjekta pa je neverjetno zmuzljiva, fluidna, neulovljiva, iztekajoča se v neskončnost konca, kjer se mešajo vzporednosti bivanja, časovne razsežnosti so zazrte bodisi v preteklost ali prihodnost, medtem ko se zdajšnjost trenutka izgublja v oprijemljivosti spomina – kar enostavno pomeni, da smo ujeti v času in da je edino kar nas določa krogotok življenja, znotraj katerega se najbolj preproste resnice/nesmisli (»kar je tam ni tukaj«, »vsi umiramo«) zapisujejo v svet groteskno izmaličenih teles, nečednih dejanj in večno prisotnih dvomov baudlairovskih peklenščkov in nietzejanskih resnic. Motivi raztreseni čez celotno zbirko (prevladuje predvsem rdeča barva, kri, meso, mak, neskončnost, …) temu zmuzljivemu subjektu ustvarjajo nič kaj preveč prijeten svet temačnega vsakdana, iz katerega sicer veje nekakšna prvinska resnica (npr. Rastlina ljubezni), ki pa se ni več zmožna povezati s prapočeli narave, ki na lasten produkt – malega človečka – gleda zviška in z gnusom (Prošnja, Izgubljenec, Samognus, …). Kar pa pravzaprav počne tudi sam, predvsem ko sprašuje kaj je komu dolžan (Samognus) in ima pri tem v mislih svojo mamo (katere ekvivalent pa je tudi narava).

Pa kljub temu ni mogoče trditi, da je Meserkova poezija do obisti zakopana v temačnost, da jo preveva negativno pesimističen duh; tiste najbolj pesimistične pesmi so tako ali tako namenjene kritiki pohlepnega sveta in brezbrižnih ljudi. Treba pa je priznati, da Meserko pogosto posledice realnosti pripisuje nečemu izven realnosti – tistemu kar navadno išče v preteklosti ali prihodnosti. Agoniji življenja se sicer nikakor ne moremo izogniti, vendar se zdi, da se – tako kot se žuborenje stopnjuje v valovanje, to pa v bučanje – od začetnega Iskanja zarje do končnega Nekje v starinarnici stopnjuje tudi ta agonija; iz veselečega žuborenja, ki se spremeni v valovanje dvojine lastnega jaza, raz/dvojenosti s svetom in nemogočega (so)obstoja, iz katerega začnejo bučati dvomi, strahovi, norost in dokončna raz/dvojnost z dvojnostjo sveta, ki ostaja, zloben lažniv, predvsem pa rdeče obarvan. V končni fazi pa se (po vseh mogočih boleznih, norostih (Času bolezni, Bolezni norosti, Izgubljeneci) prevesi v pomirljivo Osamljenost resnice in predvsem zaključno Nekje v starinarnici, kjer se v končni fazi sprijazni z (ne)minevanjem časa, večnostjo, ki mineva, tako mimo nas, tako preko nas, tako v množini. Čeprav obstajamo raz/dvojeni v dvojini.

BLODNJAK

165. MRAČNE POVEDI – Aaron Kronski, roman, 128 str.

- Zbirka BLODNJAK

- Uredil Bojan Meserko

- Format: 13 x 21 cm

Poglavje iz Mračnih povedi:

Sexus

Vsi, ki živimo v paralelnim svetovih, doživljamo tudi svoje bele noči. A ni o tem govoril tudi že veliki Fjodor Mihajlovič? Z Gustlnom sva jih nekajkrat doživljala pri znamenitem jezuitu Saturninu v njegovem stanovanju, kjer nama je bilo zmeraj postreženo z najmehkejšim zrezkom, ki je prišel naravnost iz rok enega izmed ljubkih kuharjev hotela Lev, in, to se ve, z buteljčnim vinom pa dragim viskijem; ponavadi so vse to kronale še iz neznanih virov uvožene kubanske cigarete.

Tedaj je Saturnin dal na gramofon intimno glasbo in z Gustlnom sta se zavrtela kot mladoporočenca. Včasih je Gustl tudi zamomljal: »Ja, ja, kaj pa najin najboljši prijatelj?« In moral sem se vrteti z njim, tako da smo postali nekakšen nedoumljiv in nor trio.

Nisem prepričan, če bi Mircea Eliade pri svojih raziskovanjih verstev in religiologije našel v naših tako rekoč obrednih plesih kakšno arhaično vrednoto ali vsaj zanimivost, rariteto in tako naprej, ki bi označevala pristno religioznost družbenega stanja, zanesljivo pa si upam trditi, da smo zmeraj plesali na enak način, brez kakšnega načrtovanja ali po vnaprej določenih pravilih. Kot je tudi brez načrtovanja Gustl lizal Saturnina po vratu, ob čemer je oni vriskal s pridušenim zadovoljstvom. Prašiči kot visoko razviti sesalci bi to bojda dobro razumeli.

Čeprav je bil Gustl prepričan, da je dosegal vrhunce naših skupnih belih noči tako, da je plesal ali nekaj podobnega in lizal Saturnina po vratu, mu je ostalo skrito dejstvo, da sem se enkrat pri Saturninu sam dostojno napil, si vtaknil cigaro v usta, medtem ko je Saturnin meni vtaknil penis v zadnjik. Še zdaj ne vem, kako sem se pravzaprav tedaj počutil, vsekakor sem prišel do zaključka, da te zadeve ne nameravam nikdar več ponovit, bogat za eno izkušnjo gor ali dol.

Nasploh je bil tiste čase Saturnin nadvse gostoljuben. Ne le mene in Gustlna, z radostnim nasmehom bleščečega zlatega zoba je rad sprejemal tudi družbo tistih, ki so iz takšnih ali drugačnih, največkrat čudnih razlogov prišli z nama. Tako je prišel tudi Čuri, ki je bil, kot vemo, pri vsaki procesiji zraven, prišel je znameniti slikar Aleksander S. Jarc ali Sašo, ki tedaj še ni večji del svojega življenja zapravljal na otoku Silbi, kjer pa je, mimogrede povedano, naslikal imenitnega osla. Prišli smo se potemtakem skupaj poveselit in Saturnina razvedrit.

Ergo smo popivali pa modrovali pa kvantali in tako naprej, dokler ni napočila tista bleščeča bela noč in sklenjeno je bilo, da se pa zdaj nikakor ne splača domov vlačit in da, kot je zadevo komentiral Gustl, da samo barabe okrog hodijo ponoči, da bomo potemtakem prespali kar pri Saturninu. Hja, sobica jezuitova je bila majhna, a kdo bi se obregal ob to malenkost, če se imajo ljudje nenazadnje srčno radi?

Saturnin nam je dal na razpolago modroc, ki ga je vehementno razgrnil po tleh, jaz, Gustl in Čuri smo se preventivno stisnili skupaj, medtem ko je tedaj še neizkušeni Sašo Jarc sklenil nadvse udobno dremat sam in brez neprijetnih dotikov z našimi zanikrnimi trupli. Je imel svoj ponos in odnos. In ker mu je bilo primerno udobno, je tudi pri priči zaspal, medtem ko smo mi trije pričakujoče prisluškovali neizbežnemu nadaljevanju nečesa, kar se je imelo zagotovo zgoditi.

Seveda, v nekem trenutku se je Sašo Jarc sunkovito prebudil in Saturnin mu je šepetal: »Daj no, iztegni noge, ti bo ja bolj udobno… Ne bodi no trapast…«

»Hej, kurc, kaj pa delaš?« je kar preveč naglas protestiral Sašo Jarc.

S kar največjim veseljem smo si začeli ogledovati prizor, ko se je Saturnin skušal iti s Sašom Jarcem sicer tedaj znano televizijsko oddajo mikrofon je vaš.

Da bi ne bil kdo od pomembnejših navzočih prikrajšan za Saturninovo poučno gostoljubje, sem nekoč, ko sem prišel zmatran kot Črnogorec, ki je prečkal cesto, iz Prištine, v kavarni Union povabil znamenitega pesnika, pisatelja in vse drugo Milana Kleča k Saturninu. Bila sva namreč brez kovancev za pivo in goreče sem mu zagotavljal, da nama pri Saturninu sicer ne bo postreženo s pivom, a nikakor ne bo manjkalo ne vina niti plemenitega viskija, da cigar sploh ne omenjam.

Zunaj je bil sneg, se reče, tradicionalna plundra in znameniti Milan Kleč je navzlic temu s seboj vlačil svoj večni bicikel, kateremu je nenazadnje v svoji nesmrtni literaturi namenil toliko nesmrtnih besed, polnih razumevanja in ljubezni, o kakršni lahko kak drug premikajoč se predmet, avtomobil na primer, samo sanja. No, pri Saturninu je bilo seveda prijazno toplo in ko sem se izpovedal, da sem bil v zagamani Prištini po nekakšni službeni dolžnosti (kajti tedaj se je Društvo slovenskih pisateljev nemilo zafrknilo in me izvolilo za tajnika, če to seveda sploh lahko imenujem služba, zavoljo česar pa sem bil prisiljen veliko potovati po naši tedaj še večni državi Jugoslaviji na tako imenovane 'sestanke sekretariata', po katerih se je obvezno jedla jagnjetina in je obvezno prišlo do zelo nekulturnih sporov, kdo bo deležen jagnjetove glave, ki da naj bi bila najbolj okusna, tako da sem začasno postal vegetarijanec in vsepovsod znan kot 'onaj pijani slovenski sekretar'), čemur nujno sledi, da sem bil zbit kot Dalmatinec v kakšni japonski tovarni, kar je Saturnin vzel na znanje z vsem primernim razumevanjem pa mi je pri priči natočil en single malt ter ponudil eno cohibo.

Tako sem blažen kot kak kardinal, bodoči papež, prijetno ogret ždel v udobnem fotelju, srkal viski, vlekel cigaro in po pravici povedano, nič drugega me tisti hip ni zanimalo na tem svetu, ki je, kot vemo, tako ali tako dolina solz.

Znameniti Milan Kleč, ki ga je ganljivo razvedrilo prav to, da sva na toplem pa da imava kaj za popit, se je potlej, ko se je že podložil z nekaj kozarčki, začel izpovedovat Saturninu (nenazadnje je šlo ja za duševnega pastirja, ane?) na osnovi krščanske prizadetosti, ki je izvirala vse od otroštva pa do prav tistega trenutka zdaj. Jaz sem medtem, že itak posvečen v njegove izpovedi, zakinkal, ampak zakinkal je tudi znameniti Milan Kleč, morda s solznimi očmi, le da na Saturninovo ramo, kar si je ta razlagal v skladu s prizori, ki jih včasih vidimo v melodramah v kinu in je brez pomislekov strastno poljubil znamenitega Milana Kleča, ki je pri priči začel tuliti: »Aaron! Aaron!«

Vrglo me je pokonci, kaj pa drugega, pretreseno sem vprašal, kaj da se dogaja, primojduš in tako dalje.

»Jebenti, Aaron, a je tale far peder?« je z nadvse obtožujočim izrazom na bledem obrazu razburjeno spraševal znameniti Milan Kleč in obtožujoče suval s prstom proti Saturninu.

Da seveda je, sem mu utrujeno pojasnil, in kaj da ga tako neizmerno razburja?

Znameniti Milan Kleč je drgetajoč segel po flaši, a mu jo je Saturnin nemudoma odtegnil, s povišanim glasom rekoč: »Tebi pa nič več, ker grdo govoriš!«

In je, glej ga, dotočil samo meni, ob čemer sem se kajpak naredil Francoza, povedal še nekaj tehtnih pomirjujočih besed pa znova omahnil v nemiren počitek.

Se razume, da ne za dolgo.

»Aaron! Aaron! Jebenti!«

»Kaj je novega?« sem napol buden, četudi zelo budno tečen vprašal.

»A ti veš, da je tale far peder? Znova me je zalizal, jebenti!« je s kar najbolj povzdignjenim glasom razložil znameniti Milan Kleč, čez čas, ko je nekaj zelo strupenega kapnilo v njegovo zavest, pa je še s pristno grozo v očeh pristavil: »A me bo tudi pofukal?«

»Najbrž,« sem premišljeno odvrnil.

Ob vsem tem je znameniti Milan Kleč navzlic vsem svojim življenjskim in duhovnim izkušnjam, ki jih je sicer izčrpno opisoval v zdaj že nedogledni vrsti knjig, trdno sklenil, da pri tisti priči odide pa pika. Ker sem ga že pripeljal v to Sodomo, je poudaril, naj torej tudi jaz odidem z njim, saj mu ni več povsem jasno, kje se dejansko nahaja.

Nemočno sem razširil roke proti Saturninu in z znamenitim Milanom Klečem sva se vrnila v tisto komaj belo, plundrasto noč. Težaško je vlekel bicikel ob sebi pa z zagrobnim glasom brez konca spraševal: »Ti, a je čisto zares peder?«

»Čisto zares,« sem mu ničkolikokrat zagotovil.

Potlej je zabuljeno zamišljeno bolščal predse in od časa do časa nejeverno odkimaval.

BLODNJAK

164. PRIPOVEDKA O ZLATI – Breda Smolnikar, IZKLJUČNO ZA STAREJŠE, 76 str.

- Zbirka BREDKA PRIPOVEDKA – 6. knjiga

- Bogato ilustrirala Laura Ličer

- Format: 20 x 27 cm

Odlomek iz Pripovedke o Zlati:

Kot je bilo videti že od njene mladosti, je imela eno samo napako. Pozneje se jih je pokazalo še več, ampak ta je bila za razliko od vseh ostalih najbrž vidna vse od njenega rojstva dalje, prav gotovo pa tam od drugega leta naprej. Oči ji je namreč metalo navzkriž. Namesto da bi gledala človeka naravnost, se je zdelo, da z levim očesom gleda drevo na desni, z desnim pa jo nosi za drugi vogal.

Dekle je res pošteno škililo in tako zmeraj videlo stvari po svoje. Ona si je drznila gledati drugam.

Učila se je za šiviljo. Mlada je šla delat, imela je sedemnajst, osemnajst let, ko je začela delati. Delala je v ihanski Vati. Nič ni bila pridna, to je res. Potikala se je po vogalih, se sprehajala brez dela po oddelkih, velikokrat je šla na stranišče, tam malo posedela, dokler je ni kaka delavka napodila nazaj.

Potem je pa nekega dne začela govoriti, da je bolna. Kar sama je začela govoriti ljudem, kako je bolna. In tudi starši, oba Brinovca, sta pritrjevala, kakšna revica da je njuna edinka. In se je nekako razneslo naokrog, da jo je treba upokojiti. Ni mogla delati, tako jo je bolezen zdelovala.

Kar hitro se je ugotovilo, da ima sladkorno bolezen. – Kako se je to ugotovilo, se več ne ve. Imela pa je premalo sladkorja, ne preveč, kar ni ravno običajno. Res nenavadno, so ugotovili doktorji. Tudi aparati so to pokazali. Zmeraj ga je bilo premalo.

Zato je ogromno časa preživela po bolnišnicah. In ko je bila v bolnišnici, se je tam tudi dobro znašla. Vse je poznala. Zdravnike in sestre. In z vsemi je prijateljevala.

In ko je bila tam za kratek čas tudi Brinovčeva soseda, je njenim, ki so prišli na obisk, rekla:

»Bom jaz vse vaši mami prinesla, nič se ne bojte!«

»Zlata, ali boš res?!« Ljudje se ponavadi v bolnišnici ne znajdejo in so veseli vsake pomoči.

In Zlata je bila res zelo domača v bolnišnici. Točno je vedela, kje je kaj. Tako se je znašla, kot doma. A sladkorna jo je, ne glede na njeno mladost, močno zdelovala.

»Če imaš sladkorja premalo, je tudi nevarno,« so rekli zdravniki in zmajevali z glavo, ker se Zlati stanje ne glede na zdravila ni prav nič izboljšalo.

Sosedovi so bili zadovoljni, da njihova mama ni bila tako sama v bolnišnici in so se Zlati zahvaljevali:

»Oh, Zlata, ti si tako dobra, ko naši mami pomagaš, da ni tu čisto sama. Pojdi, gremo do bolniške restavracije! Boš kakšno kavico, ne?!«

Zlata je bila zadovoljna. Ona je pomagala sosedi in sosedje so ji bili hvaležni. Tako si dobri ljudje pomagajo, ni kaj.

BLODNJAK

163. PRIPOVEDKA O ALOJZIJI LOJZI LUJZI – Breda Smolnikar

- IZKLJUČNO ZA STAREJŠE, 64 str.

- Zbirka BREDKA PRIPOVEDKA – 5. knjiga

- Bogato ilustrirala Laura Ličer

- Format: 20 x 27 cm

Odlomek iz Pripovedke o Alojziji Lojzi Lujzi:

Nekje še mora biti neka fotografija iz mladosti Alojzije Lojze Lujze, rjavkaste barve je, zabrisana od starosti, na njej stoje v ovalnem krogu tedaj modernega fotografa iz Ljubljane, oblečene v najlepša oblačila, tri sestre iz Drtije v Moravčah: velika, zajetna Ana, takrat že poročena, na tej sliki noseča, ki se je kdo ve kdaj izbrisala iz časa in spomina in nihče ne pozna več njenih potomcev, pa Markezkovka, ki bi ji bilo treba poiskati ime, gotovo je bilo imenitno, gosposko, bahavo, da bi ji pristajalo. Saj je ni bilo v vsej moravški dolini take lepote, kot je bila Markezkovka. Zadnja je prihajala k maši; ko so bili že vsi zbrani v cerkvi, je prihajala s šumečimi spodnjimi krili, napihnjena, pozibavajoča se v bokih, vedno v drugi obleki, po zlatnini bi lahko tekmovala z vsako mestno gospo. Pa zlata ura, ki jo je prinesla iz Amerike, pa bele rokavice, kakršnih Moravčanke niso nosile – še danes bi lahko povprašali kakšno staro, upognjeno devetdesetletnico na Moravškem, če se je spominja, pa bi se prej sključena in toga starka gotovo razživela, oči bi se ji zasvetile v starem sovraštvu, prav gotovo še nosi Markezkovko v otrplem, omrtvelem spominu. Ko se je Markezkovka vrnila iz Amerike, je bila samo še lepša, še bolj napihnjena in domišljava, črnih oči in las, bele polti, postavna in brhka, da se to vidi še na tisti obledeli, stari fotografiji izpred prve svetovne vojne, vsa vase zagledana stoji na tisti sliki, brez sledu smehljaja, take ženske ni bilo ne prej ne pozneje na Moravškem, kot dekle se je pretepala z vrstnicami, jih tunkala v tolmunu, jih lasala, jim trgala obleko, metala blato vanje, jih zmerjala, se ruvala tudi s fanti, če je tako naneslo. 

Z iste fotografije se smehlja tudi svetlolaso, nežno, krhko dekle, jasnih oči strmi v fotografa. Nihče ne bi mogel v njej prepoznati kasnejše Alojzije Lojze Lujze. Takrat so jo klicali za Lojzko.

BLODNJAK

162. KAMENČEK POTEPINKO – Valerija Skrinjar Tvrz, PRIPOVEDKA ZA OTROKE, 34 str.

- Zbirka MALI BLODNJAK

- Bogato ilustrirala akademska slikarka Emira Turnadžić Begić

- Format: 14 x 18 cm

Odlomek iz Kamenčka Potepinka:

Mama Skala je doma ob poti, ki pelje na Grič v šolo. Njeni prvi sosedje so zelena trava in pisano cvetje. Dobro se razumejo. Spomladi Skala komaj čaka, da se zbudijo trave in da rožice stopijo na prste. Takrat se nežno plava spominčica, bela marjetica, modrovijoličasta orlica in oranžnorumena šentjanževka naslonijo na mamo Skalo in je videti, kakor da gledajo skozi okna njenega doma. Od njihove lepote se tudi mama Skala pomladi.

Pred mnogo, mnogo leti se je mama Skala naselila tukaj ob poti. Rada ima otroke in vsako jutro se veseli malčkov, ki po potki mimo nje hitijo v šolo na Griču. Najprej sliši korake, ki so še za ovinkom. Po zvoku ugiba, ali z nahrbtnikom v šolo hitita Žiga in Nina, ali morda Ana in Blaž. Ali pa mama spremlja malo Anjo v vrtec. Ko otroci zagledajo pomlajeno Skalo, se ustavijo in rečejo:

»Poglejte, siva Skala se je razcvetela!«

»Natrgajmo rože,« pravi eden izmed otrok.

Rože se ustrašijo in otrple čakajo, katera roka jih bo ločila od prijateljev, potem pa v prvi igri pozabila nanje ali jih celo odvrgla.

»Nikar ne trgajte rož!« pravi Anjina mama. »Naj bodo vesele, kakor ste vi. Vsak dan greste tod mimo in vsakikrat se lahko ustavite in jih občudujete, kako lepo cvetijo.«

Otroci so soglašali s teto Jasmino in nadaljevali pot v šolo. A cvetje? Ooo, spominčica je od zadovoljstva mežikala tesno nad zemljo. Orlica je zvonila nad belo in oranžno zlato krono marjetice in šentjanževke, ki sta se od same radosti objeli. Iz svojih skritih hišic sta pokukala murenček in kobilica, kdo ve od kod pa je priletela še pikapolonica in sedla prav na nos sive Skale.

Najmlajši sin mame Skale kamenček Potepinko je sedel v maminem naročju in bingljal z nožicami. Dolgočasil se je. Rad je imel mamin domek in rože na oknih, zadovoljen pa s tem ni bil. Zavidal je otrokom, ki so lahko vsak dan nekam šli. Oj, kako so ga srbeli podplati. Tudi on bi rad kam šel.

In se je odločil. Ne bo več samo opazoval otrok! Odšel bo na veliko popotovanje.

»Mama,« je rekel Potepinko, »odločil sem se. Grem v svet, hočem videti, kako je drugod.«

»Pojdi, pojdi, sinek Potepinko,« je rekla mama. Odkar se je rodil, je v njem čutila nemir. Vrtel se je v njenem naročju; z deževnimi kapljicami je pobegnil celo do kobiličine hiške; murenčku je pokvaril gosli, miški podstavil nogo, da je padla na hrbet; pajku je strgal biserno ogrlico; oponašal je pesem zaljubljene žabe … Joj, koliko pritožb je letelo čez njenega najmlajšega sina kamenčka Potepinka! Tako ga je začela klicati, ko je v njem odkrila njegov nemirni duh.

»Pojdi, pojdi, samo ne pozabi, v življenje pelje veliko poti. Izberi si pravo,« je dodala.

»Kako bom vedel, katera pot je prava?« je vprašal Potepinko.

»Ej, vidiš, to je modrost, zavoljo katere posivijo lasje. In ne moreš se je naučiti na pamet kot pesmico. To se učiš vsak dan malo, iz roda v rod,« ga je poučevala mama Skala in zazehala. Bila je že stara in utrujena.

Kamenček je počakal do poldneva. Takrat so po poti mimo njegovega doma spet prihajali otroci. Hiteli so domov k svojim mamam na kosilo. Kamenček se je pripravil in – hop – skočil. Nameraval je skočiti v Žigine čevlje. Žiga

mu je bil všeč, najrajši bi z njim odpotoval po svetu. Toda spotaknil se je ob neko bilko in tako priletel naravnost v Anjine čeveljčke. Nič zato, se je tolažil, tudi punčke so lahko zanimive. Odpotoval bo z Anjo.

Anjina pot je vodila samo od doma do vrtca in spet nazaj. Zato je Anja delala majčkene korake, pa tudi njeni čeveljčki niso bili veliki. Pa vendar se je Potepinko v njih kar dobro počutil. Bil je srečen – prvič gre na veliko popotovanje. In to sam! Bil je prepričan, da je velik in pameten.

Doma je Anja potožila, da jo v desnem čeveljčku nekaj žuli in bode. Mama je sezula Anji čeveljček, pogledala vanj in presenečeno rekla:

»Glej, glej, kolikšen kamenček si prinesla v čeveljčku! Saj ni čudno, da te je žulil. Ubogi otrok!«

»Zakaj bi bila Anja ubogi otrok? Samo majčkeno sem jo požgečkal. Rad bi se z njo igral, Anja pa je s celo nogo stopila na mojo glavo. Jaz bi se moral pritožiti,« je oporekal Potepinko. Toda nihče ga ni slišal. Delali so se, kot da je povsem nepomemben, kot da ga sploh ni. No, končno se je Anja spomnila nanj. Vzela ga je v roke, pogledala in rekla:

»Ej, kakšen smešen kamenček pa je to?! Skuštran kot Jaka v vrtcu.«

BLODNJAK

161. DEVETINDEVETDESETAKRALJEVA ŽENA – Francesca Lazzarato,

            LJUDSKE PRAVLJICE IZ NIGERIJE, 64 str.

- Zbirka NIT

- Pravljice prevedla etnologinja in pravljičarka Špela Pahor

- Obširno poučno spremno besedilo DA BI VEDELI VEČ (O Nigeriji) prevedla dr. Tea Štoka

- Bogato ilustrirala Laura Ličer

- Format: 20 x 27 cm

VSEBINA:

ZAKAJ SONCE IN LUNA ŽIVITA NA NEBU
KAKO SO LJUDJE DOBILI LOK IN PUŠČICE
LAGATI SE NE SME
TRIJE BRATJE
VODNJAK Z OČMI
DVA OČETA
LEOPARD, KOZA IN BATATA
ZAKAJ MRAVLJA PRENAŠA TOVORE NA GLAVI
MESTO, KJER POPRAVLJAJO LJUDI
KAKO JE KOLIBRI POSTAL KRALJ ŽIVALI
ČAPLJA IN KAČA
ZAKAJ IMA ALBATROS UKRIVLJEN KLJUN
NEHVALEŽNA ŽELVA
LEOPARD, VEVERIČEK IN ŽELVA
ZALJUBLJENA GLAVA
LEPA KRALJEVA HČI
ZGODBA DEBELE ŽENSKE
DEVETINDEVETDESETA KRALJEVA ŽENA
DA BI VEDELI VEČ

ZAKAJ SONCE IN LUNA ŽIVITA NA NEBU

Nekoč davno, davno sta bila Sonce in Voda prijatelja in oba sta živela na zemlji.

Sonce je skoraj vsak dan obiskalo Vodo in čeprav jo je toliko prosilo, mu ni ona nikoli vrnila obiska.

Pa jo je Sonce vprašalo: »Zakaj me nikoli ne obiščeš, sestrica moja?«

In Voda: »Če me hočeš kot gostjo, moraš povečati svojo hišo, saj kamorkoli grem, gredo z menoj moji sorodniki: in teh  je veliko, neznansko veliko! Kočica, kjer ti živiš,  ne bi nikoli mogla sprejeti vseh.«

Sonce se je takoj odločilo, da si bo zgradilo velikansko hišo in se je lotilo dela skupaj s svojo ženo Luno. Komaj sta končala, že je Sonce teklo k Vodi in jo povabilo za naslednji dan. In naj s seboj privede tudi svojo družino: prostora je dovolj za vse.

Ko je Voda prišla, je - še preden je prestopila prag - zaklicala gospodarju hiše: »Tukaj smo, prišli smo! Si prepričano, da bomo lahko vsi tukaj?«

»Seveda«, je reklo Sonce, »si kdaj videla večjo hišo, kot je ta?«

Tako je Voda začela vstopati: voda iz reke in voda iz jezera, voda iz morja in voda iz hudournika, iz močvirja in iz ribnika … Voda in še voda, polna rib, zelenih žab, morskih psov, krokodilov, želv, nilskih konjev in vseh živali, ki plavajo in čofotajo.

Malo zatem sta se Sonce in Luna znašla do kolen v vodi in Voda je rekla:

»Mogoče nas je preveč, bolje bi bilo oditi.«

»Ah, ne«, sta rekla Sonce in Luna, ki sta hotela biti prijazna, »prostora je še, kar vstopite.«

Voda se je še naprej zlivala v hišo in kmalu je bila tako visoka, da je dosegla podstrešje.

»Bratranci in strici so ostali zunaj pred vrati«, je rekla Voda Soncu in Luni, ki sta medtem splezala na streho, da se ne bi utopila. »Ali  lahko vstopijo tudi oni?«

Sonce in Luna sta se spogledala: reči 'ne' bi bilo zares preveč neprijazno.

Tako je Voda napolnila njuno veliko hišo in bilo je je toliko, toliko in še toliko, da je na koncu prekrila streho in vso zemljo naokoli. Soncu in Luni ni preostalo drugega, kot da se zatečeta na nebo, kjer živita še danes. Prav nihče od njiju si namreč ne želi zmočiti nog.

BLODNJAK

160. PRIPOVEDKA O ALBINI – Breda Smolnikar, IZKLJUČNO ZA STAREJŠE, 120 str.

- Zbirka BREDKA PRIPOVEDKA – 4. knjiga

- Bogato ilustrirala Laura Ličer

- Format: 20 x 27 cm

Odlomek iz Pripovedke o Albini:

krojaški mojster sivozelenih oči, je pospravil krojaško delavnico v najemu, svoji dve mašini, Singerico in Pfaffko z ljubeznijo povil v bale blaga, vmes je založil svilo za podloge in še polno drugega raznovrstnega blaga in podlog, v lesene zaboje med oba šivalna stroja med novo neurezano blago in podloge shranil vse, kar krojač potrebuje pri svojem delu, in se napotil v Dalmacijo, dasi časi niso bili ravno rožnati, in ko se je odločil, je v lesene zaboje zložil vse svoje bogastvo, stroje, blago in pripomočke, in je stopil na majava tla svoje usode, in tja je z njim šla Albina, saj še danes ostaja v spominu tisti davni, davni Albinin jok v domači hiši v Depali vasi na klopi iz češnjevine in tiste redke besede o sivcu, besede, kakršne se izrekajo komaj kdaj v življenju in so bile potopljene v Bredkinem spominu; za sivca Bredka ne ve, ali ga lahko piše z veliko začetnico, in zapisati ga z veliko začetnico gotovo nima pomena, saj se ni tako pisal, eden od nekdanjih pilotov, France, v svojih požganih zapiskih ne omenja nobenega Sivca, in je bil torej sivec samo oznaka temine v Maksovem srcu, zato ostaja v teh zapiskih neznanka z malo začetnico, pa čeprav Bredka zdaj odhaja po nekih poteh, ki bi se mogle kazati kot poti, edino France ji kaže pot v svojih požganih zapiskih, a to ni pot, to je komaj slutena stezička, stezička, ki najbrž vodi v prostore, kjer so se vse poti ustavile, in v tistem joku, ki je bil jok posebne stiske, je Bredka med vrsticami dojela, da je bil Maks ljubosumen, da ji je v trenutkih, ko sta bila sama, očital sivca, otroci njegovih očitkov nikoli niso slišali, niso vedeli zanje, niso vedeli, da ji je Maks, ko je prišla iz Ljubljane, že po vojni, pogledal spodnje hlačke, kot je v tistem joku povedala, saj je hodila v Ljubljano po pletilski material, po gumbe, po sukanec, po vosek, s katerim je voskala svojo prejo, da se je laže pletlo, obložena s tako težkimi paketi na kolesu je prihajala, da se je komaj peljala in da jo je zanašalo na cesti, a zmeraj je kaj prinesla, nikoli ni prišla brez daru za svoje otroke, pa čeprav je bil to samo grozd, ki ga je dobila pri Dolenčevih, pri gospe Zalki, in ki ga ji je ta dala, da bi ga sama pojedla, a Albina ga je shranila za otroke, gospa Zalka ji je pomagala, da je lahko začela z obrtjo in ji res tako nesebično posojala volneno in bombažno prejo, iz katere je potem Albina pletla, vse je vedno razdala, kar je prinesla, zase ni obdržala nič, tudi jagodke ni poskusila, nič, prav nič, vse vedno za otroke, njeni otroci pa so posebej sladkarije imeli radi, Bredka do Albinine starosti ni vedela, da je Albina pravzaprav tudi sladkosnedna, toda saj ni mogla sama nič vzeti, če pa so njeni otroci tako radi jedli, se vsake prinesene stvari tako razveselili, saj ni mogla, ne smela, pa tudi tistega ni vedela, za kar jo je dolžil Maks v samoti in tišini njunega notranjega življenja, kamor se ni videlo, res, Albina se je jezila, tudi zelo, na Maksovo pijančevanje, vendar samo to in nič drugega, nikoli mu ni nič očitala, te stvari med njima so bile skrite otroškim očem, Maks pa tako nikoli ni govoril o tem, Bredka seveda ni vedela, kot to tudi niso vedeli drugi, to je zvedela v tistem krčevitem Albininem joku, a kako naj bi vedela, ona se je z Albino zmeraj samo prepirala, jo popravljala, kritizirala, se ji posmehovala, ji ugovarjala, nič je ni spraševala, Albina bi ji povedala, če bi našli pot druga do druge, vse življenje je iskala stik z Bredko, Bredka pa je stala na svojem bregu in ji ni pustila blizu, ne, ni ji pustila tja, na svoj breg, o, poslušala jo je, si vtisnila v spomin vsako besedico, ki jo je izrekla Albina, vprašala pa je ni, in še potem, ko je Albina umrla, bi bila lahko vprašala Maksa, morda bi ji bil pa on povedal, kar je nosil v sebi, morda bi povedal kaj o svojem strahu, o bolečini, o ljubosumju, ki ga je razjedalo, če ga je razjedalo, o občutjih, ki jih je nosil v sebi, in ki so najbrž, kadar so privrela na dan in če so bile obtožbe še neresnične, bile za Albino tudi tako zelo boleče, za ta Maksov strah, za to njegovo bolečino Bredka sploh ni vedela do tistih Albininih besed o sivcu že v Bredkini odraslosti, ko je Bredka že bila žena,

BLODNJAK

159. KRIČANJA ŠEPETANJA IZGINEVANJA – Bojan Meserko
         večglasovna poezija v glavi in izven, 74 str.

- Zbirka BLODNJAK
- Uredil Matej Bogataj
- Format: 13 x 21

Spremna beseda - Vid Sagadin -

FIZIČNO SOOČENJE Z ODSOTNO METAFIZIKO

Najnovejše pesmi Bojana Meserka – znanega predvsem kot samosvojega pisca znanstvene fantastike (njegove znanstvenofantastične zgodbe so bile uvrščene v ugledno ameriško antologijo znanstvene fantastike, najdemo pa ga tudi v enciklopediji znanstvene fantastike, ki je izšla v Beogradu), pa tudi skoraj povsem nežanrske trilogije, katere tretji del je pisan v prvi osebi dvojine, sicer pa ostaja zavezan modernističnemu raziskovanju forme – že po svoji obliki (s svojim »asketizmom« spominjajo na Giacomettijeve figure) izražajo neko temeljno razklanost sodobnega človeka, zaradi katere je neprestano v (dia(poli)loškem) sporu sam s sabo; stari znanec samega sebe (»predobro te poznam«), hkrati pa tudi svoj lasten tat (»zakaj si roko dal mi v žep«), razsut po horizontu z mnogimi obrazi (»mene nas je mnogo«) in pesniško preklet (»ubit z besedo«) pred nami odstira zaveso vsakdanjosti (»zavese, potegnjene okoli mene«), za katero se skrivajo (ne)sprejeta »kričanja, šepetanja in izginevanja«, ki odzvanjajo »v glavi in izven nje«, tako da pesem deluje kot zanesljiv seizmograf ali detektor hitro se menjajočih razpoloženjskih leg. Sartrovo sizifovstvo, Beckettovo votlost, Ionescovo postvarelost, Zajčevo odrešujočo temačnost je prekril z lahkotno izpovedno pantomimo, za katero ne potrebuje nobenih didaskalij ali koreografije, da je lahko prisoten v čistem (čustvenem in miselnem) sedanjiku. V pesmi Hočem se videti je prisotno stopnjevanje prebujajočega se pesniškega subjekta, ki je sprva še potopljen v groteskni svet sanj (»kentaver se mi bliža«), s katerim se že mešajo prvi zunanji vtisi novega dne (»petelini so zapeli«; »vas se budi«), da bi postopoma s potekom pesmi prišel do samozavedanja, ki pa ni enoznačno v smislu privzetja srečne in vase gotove identitete, ampak se razkolje s ponavljanjem spraševanja: »Kje sem jaz?« Kot bi bilo prebujanje drsenje v spanec tistega sveta (in jaza), ki so ga na površje naplavile sanje, čeprav je morda bolj realen od sveta (in jaza), ki ga zaznavamo v budnosti. Na višku budnosti (torej na vrhuncu samozavedanja) se zato nepričakovano prikrade vprašanje, ki postavi na videz samoumevno privzeto identiteto pod velik vprašaj: »Zakaj se ne vidim več?« Ali, formulirano nekoliko drugače: Zakaj se ne vidim takrat, ko se najbolj vidim? Podobnemu paradoksu je zavezana tudi pesem Vsakodnevna agonija, v kateri pesnik, dobesedno obsojen na besedo, ki gradi njegovo identiteto, nenadoma, kot da je ne bi zmogel več prenašati, zakriči: »Vzemite mi besedo ven!« Pri tem ni povsem jasno, ali je takrat, ko nima več besede, ubit ali odrešen, ali živi takrat, ko je pesniško mrtev, ali pa je brez (pesniške) besede, ki ga počasi ubija (»kljuje me«), obsojen na vsakdanje vegetiranje (kot »brodolomec sredi širokega prostranstva kopna«). Če govorimo o eksistencialnih stanjih, lahko iz zgornjih primerov razberemo, da so ta v svojem bistvu povezana z donkihotsko fantazmo (»bo tudi mene objela neimenovana sila?«), ki ne ukinja dvojnosti med spanjem in budnostjo, med sprijaznjenostjo z vsakdanjikom (»Kako lepe so te zavese.«) in kljubovanjem njegovi varljivosti (»Hočem, da jih odgrneš.«) na eni ter prometejskim »kljuvanjem« kot »pesniškim prekletstvom«, s katerim se navezuje na Prešerna (»Kdo ve kragulja odgnati, ki kljuje srce.«) in Župančiča (»Veš, poet, svoj dolg?«) na slovenskem in na »preklete pesnike« (»poetes maudites«) na svetovnem pesniškem parketu, na drugi strani. Morda najgloblja pesem, ki ponazarja paradoks omenjene dvojnosti, je pesem o »mrtvi lastovki, ki sem jo ubil«, v kateri pesnik, potem ko je ubil lastovko kot simbol (tudi lastnega) hrepenenja, da je lahko sprejel svojo realnost takšno, kot je (»letala si visoko svobodna jaz sem bil črv«), presenetljivo neresignirano ugotavlja, da mu ni žal, ker je ni več, in da celo ne dviguje več pogleda v praznem pričakovanju, da jo bo vsak hip spet zagledal na nebu. (Ne samo to, v neki drugi pesmi celo vpije: »Ne vzdigujte me! Pustite me v blatu!«). Za zunanjim asketizmom (pogosto je verz zgolj ena beseda), podrejenem lovljenju oziroma beleženju trenutkov zaznave (»obraz se pači«, »telo se krči«, »usta zamomljajo«, »noge se upognejo«), je mogoče uloviti kričečo šepetavost oziroma zamolklo kričavost, katerih gibalo je »moja bolečina smeh«, torej ambivalenten smeh (»samo gledam okoli sebe in se smejim«) karnevalskega izročila, kjer se strašljivi smeh sprevrača v smešno strašilo (»napenjal se je – smejali smo se« in »zasmrdelo je – nismo se več smejali«), »vse je dobro« pa se v hipu spremeni v »nič ni dobro« (»vraga je dobro, dobro (je)«). Identiteta, ki se ustvarja na takšen način, je torej mnogo bolj fluidna, dialoška, polivalentna, kontrapunktična, palimpsestna, dinamična, neulovljiva, kot že rečeno, razcepljena na mnoštvo glasov (»ne bom podlegel, dokler me je toliko«), ki neprestano govorijo drug mimo drugega (»jaz jih ne slišim in morda tudi oni mene ne«), čeprav izhajajo iz istega jaza (»samo jaz sem drug«), ki ne samo, da ne more uiti samemu sebi (»a se nisem mogel premakniti bil sem v njegovi oblasti«), ampak se noče umakniti (»ne bom se umaknil«), noče prepustiti stola (»ostajam na sceni«) v igralnici življenja (»tam je moje življenje igra na srečo«), medtem ko se drugi igralci nenehno menjavajo (»nekdo se umakne pride nekdo drug«) in s tem ustvarjajo dramatičen kontekst, v katerem ni počitka za telo (»kdaj bo počivalo to telo?). Zdi se, da je telesnost vseobvladujoča kategorija v celoti te poezije, in to že s tem, kako se ta razplasteni in pomnoženi jaz odziva na impulze iz notranjosti, ki jo obvladujejo (praviloma) moraste sanje, in zunanjosti, ki ji vlada »vsakodnevna agonija«. Njegov odziv (tako na sanje kot na vsakdanjost) je vedno fizičen, od telesne ohromelosti (»nisem se mogel premakniti«), zakrčenosti (»obraz se pači telo se skrči«), »bolečine v prsih«, utrujenosti (»saj glava je polna utrujajočih stvari«), »spreminjanja barve obraza« zaradi rabelaisovskega predimenzioniranega izločanja (»prišel sem da vas poserjem«), če poudarimo samo »negativne« reflekse na praznino, ki je zaznamovala modernega človeka po umoru Boga. Nasprotje med apolinično (asketsko) formo in dionizično vsebino na horizontalni ravni (na ravni bivanja) v popolni odsotnosti (metafizične) vertikale ustvarja produktivno napetost, ki nikoli ne zapušča zaznavnega (doživetega) sveta, in tudi takrat, ko jaz opisuje izkušnjo transcendence (»zazrl se je vame premaknil me je«), se ta na koncu izkaže kot spodletelo soočenje (»stal sem kot vkopan on pa se je cvileče obrnil in odšel«). Še najbližje onstranskemu občutju je njegovo »razmišljanje« v istoimenski pesmi, »kaj za mano bo ostalo ko na pot bom šel«, ki pa se konča tako, da samo zamahne z roko, kot da o tem ni vredno razmišljati (»premlad sem še za to problem drugih naj to bo«). Če že razmišljamo o (meta)fizičnih kategorijah Meserkovega pesniškega vesolja in ga za trenutek pogledamo skozi sistem tiste sodobne filozofije, ki ga (zavestno ali intuitivno) najbolj opredeljuje, potem lahko ugotovimo, da sta pri njem tako kot pri Gilesu Deleuzu pojmovni opoziciji zunanjost/notranjost ter površina/globina pravzaprav zgolj navidezni oziroma da se vse že od vsega začetka dogaja na površju kot čista zunanjost (v tem smislu je njegovo vztrajno spraševanje v pesmi Gozdovi: Mar nikogar ni tam notri? zgolj retorična figura, s katero zatrjuje ravno to, kar sprašuje, namreč da notri dejansko ni nikogar, še več, da je notranjost pravzaprav zgolj privid zunanjosti oziroma da zunanjost in notranjost soobstajata na isti ravnini, ki bi jo lahko imenovali, kot že rečeno, čista zunanjost). Ravno to soobstajanje upravičuje grafični poseg, ki ne prikazuje samo »izginevanja« besede, misli ali verza, ampak to izginevanje ohranja na isti površini, na kateri se dogajata »kričanje« in »šepetanje« kot dve od treh oblik (navideznega) stopnjevanja (»kričanje, šepetanje, izginevanje«), ki ustvarja iluzijo globine. Tako je na čisto formalni (vizualni) ravni rešen problem odsotnosti metafizike, ki smo jo zgoraj interpretirali vsebinsko, torej na ravni pomena. Razkritje, da za zaveso ni ničesar, kar bi zakrivala; da se sanjavec ne bo nikoli prebudil, ker se nima kam prebuditi, saj med sanjami in budnostjo ni nobene ontološke razlike (»ne spim mora ne spim tu so ne spim«); da se telo Jaza ne bo moglo nikoli odpočiti (»življenja silnost me pobija«), saj nima kam zbežati pred polifonijo znanih in neznanih glasov (»okoli mene je vse polno neznanih glasov ki premotijo druge znane koliko je tega neznanega, ki mi je dostopno«), ki ga preganjajo podnevi in ponoči; da se karnevalski smeh preobrača v groteskno grimaso; vse to dionizično kipenje, ujeto v asketsko formo, na bralca deluje močneje kot elektrošok in se skozi napredovanje knjige samo še stopnjuje, dokler ga na koncu (skupaj z avtorjem) povsem ne paralizira (»ne morem se pobrati dvigniti nemočen sem«), tako kot ga paralizira branje Kafke, Becketta, Ionesca, Zajca in kar je še v tem segmentu imanentnega (še ne do kraja raziskanega) radikalnega eksistencializma podobnih avtorjev.

BLODNJAK

158. PRIPOVEDKA O MACI – Breda Smolnikar - IZKLJUČNO ZA STAREJŠE, 44 str.

- Zbirka BREDKA PRIPOVEDKA – 3. knjiga

- Bogato ilustrirala Laura Ličer

- Format: 20 x 27 cm

Odlomek iz Pripovedke o Maci:

Zagledala ga je, kako pleza po zunanji strani dimnika navzgor, oprijemajoč se skrbno in počasi železnih prečk, ki so v enakomernih presledkih izginjale proti vrhu visoko pod nebo, trdno zabite v rdečo opeko. Pa ne samo zaradi močne grbe, ki ga je delala majhnega, tudi zaradi višine, na kateri ga je bila zagledala skozi velika, s soncem osvetljena okna krojilnice plezati tako odločno, ne da bi za en sam kratek hip postal in si oddahnil, je v odločnem gibu potegnila dve, tri plasti svilene naklade podloge, ki jo je v tem trenutku lepo zloženo na dolgi, široki krojilni mizi krojila. Skočila je kot žival odločno proti vratom s to svetlečo se in od krojenja že delno preluknjano živo rdečo dolgo podlogo, dva, tri krojilce, ki so stali ob vratih, odrinila, da so začudeno odskočili v smeri naloženih kupov že skrojenega blaga za konfekcijo, da so se ti nagnili, prekucnili in padli na tla in so se moški komaj ujeli ob eno od krojilnih miz. Drvela je iz krojilnice, ne da bi ob tem spustila dolgo, za njo vijočo se rdečo podlogo, ne da bi kričala ali jokala. Stekla je po stopnicah v pritličje, mimo oblikovalnice klobukov na prosto, mimo delavcev na dvorišču, ki so jo začudeno gledali in šli s pogledi in počasnimi koraki za njo in podlogo, ki se je vlekla za njo vse do kotlovnice in visokega tovarniškega dimnika ob njej.

Bila je prepozna, saj se je z ene tistih visoko gori v dimniku v opeko zabitih železnih prečk že bil pognal v globino, da se je ob padcu visoki kup drobnega, sipkega črnega trboveljskega grahovca ob kurilniškem dimniku na široko razpršil po dvorišču, po stenah okoliških stavb, s krvjo oškropljen poškrebljal po oknih mikalnice, česalnice, oddelkov polstilnice, krojilnice, oblikovalnice tulcev, klobukov, slamnikov, kap, pa poletel navzgor do nadstropij konfekcije.

Ko je pritekla do visokega kupa, se je scela vrgla k tisti iz črnine štrleči nogi, obuti v poletni rjavi sandal in začela z rokami z vso hitrostjo odgrinjati premog. Morda je bil tisti trenutek, ko mu je našla obraz, še živ. Pokrila ga je s tkanino, ki ni bila namenjena mrtvim.

Potem pa so bili tu že drugi ljudje in so storili, kar se v takem trenutku pač mora storiti. Tovarna je zastala. Z belimi volnenimi vlakni zasnežene delavke iz oddelka mikalnice so se vsule na dvorišče, pobrale so jo, ležečo z rokami, razprostrtimi po krvavi tkanini, jo dvignile in odpeljale proč od mrliča. Iz računovodstva so prihitele ženske, iz komerciale možje in fantje, od vsepovsod, iz vseh prostorov, so se vsuli polstilci, krojilci, oblikovalci, valjarji, barvarji.

Sredi dvorišča se je, oprta na delavke, sesedla na tla. Trgalke, mikalke in ženske iz navijalnice so se sklonile k njej. Beli bombažni in volneni sneg se je z njihovih halj in las začel vsipati nanjo. Ena od delavk je stekla po vodo in ji začela močiti obraz.

»Maca, Maca!« so jo klicale in snežno mehko belino s svojih teles spuščale nanjo.

Iz skladišča gotovih izdelkov in pomožnega materiala ter surovin so tudi pritekli, barvarji in oblikovalci v težkih dolgih usnjenih predpasnikih do tal so naredili živo steno okrog mrtvega, trdno stoječ na črnini razpršenega grahovca.

»Jezus, Nace!«

»… že v nedeljo …«, so si šepetali ljudje, »… ko smo šli k maši …«

Poklicali so zdravnika in policijo. Maca se je počasi dvignila s tal, ženske so se odmaknile od nje, ki je odtavala proč in se pomaknile h kupu grahovca in k moškim v predpasnikih, ki so dvignili mrtvega in ga, obkroženi od

neme množice, prenesli do vrat kurilnice. V roke in noge se jim je zapletala napol ukrojena okrvavljena tkanina, ki se je ovijala okrog mrtveca.

Kocen, obratovodja, se je prikazal med zadnjimi. Na skrivaj si je otrkaval prah s hlač in neodločno začel dajati navodila. Ponavljal je za delavci, kaj je treba storiti. Z očmi je iskal Maco. Ona pa se je z negotovimi koraki brez cilja odpravila k Mlinšci ob tovarni do kovinskih vilic, ki so zadrževale naneseno plavje, listje, travo, vejevje in druge odpadke, valeče se v vodi pred elektrocentralo, kjer so že davno pred drugo svetovno vojno poleg vodne turbine tuji furlanski zidarji vgradili parni kotel, pa strojnico z dieselskim motorjem in akumulatorsko postajo, pred njo pa trdno postavili dvojne varnostne rešetke s kovinskimi vilicami, zaustavljajoč vse, kar bi priplavalo po vodi do centrale.

Te vilice so pred mesecem dni objele malo deklico in ko so jo iskali in je Naceta zaneslo od doma ob vodi do tovarne in rešetk pred centralo in je tam zagledal v vodi valujoče dekliško telesce v rdeči poletni pikasti oblekici med zaustavljeno nesnago in nanesenim vejevjem, ni hotel verjeti.

BLODNJAK

157. SIMONA – Valerija Skrinjar Tvrz - izvirni slovenski mladinski roman, 180 strani

- Zbirka NIT

- Uredil Bojan Meserko

- Format: 13 x 21 cm

Spremna beseda - Tadej Meserko -

Spomin je vedno preplet preteklega dogajanja in poustvarjanja minule realnosti, ki je nujno spremenjena in zrta skozi optiko trenutnega doživljanja. Med dogodki, ki najbolj zarežejo v tkivo bivanja in kasnejši spomin, je zagotovo nasprotje postajanja, to je smrt, kot tisti paradoksalni neločljivi del življenja, ki nas vedno presune in nam nikoli ne ponudi pravega pojasnila za svoj nastanek. Smrt je postavljena tudi na začetek pripovedi o Simoni, majhni deklici, ki je mlada morala izkusiti izgubo matere in si slednji dogodek olajšati s kakršnimkoli razumskim dejanjem. Izguba bližnjega, v tem primeru mame, samo iz sebe povzroča spremembe, ki pa so pogojene tudi s časom in obdobjem življenja. Nenadomestljivo skušamo nadomestiti, nadomestilo pa nikoli ne more biti enako prvemu.

Na nek način gre torej za kierkegaardovski pojem ponovitve, ko moramo ugotoviti, da ponovitev ni zgolj ponavljanje že obstoječega, ampak je ponovitev, tudi po-novitev, kot zastavljanje nečesa novega, na nov način iz drugačnega gledišča in v drugačnih danostih. Pojem ponovitve nam v primeru pripovedi o Simoni pomaga razumeti zapisano iz večih smeri. Najprej moramo nekaj referenc najti v preteklosti, to je v avtoričinem življenju, ki je služilo kot osnova za pripoved, seveda vedno v okvirih domišljijskega spreminjanja in ponavljanja kot podrugačenja. Nato je ponovitev prisotna tudi na ravni po-novitve nekega življenjskega obdobja. Delo Bosonoga avtorica prav tako začenja s tragično smrtjo mame, nato pa opisuje življenje v svojih zgodnjih letih, kot se ga je spominjala in doživljala v tistem času. Simona, ki začenja na isti točki in tudi podobnem koncu, je s tem po-novitev  kot ponovno spominjanje nekega obdobja, a v luči zrelejše percepcije in ob že prehojeni življenjski poti. Prepletanje med pripovedma je mestoma prisotno, vseeno pa v veliki večini beremo o drugih in drugačnih točkah spomina, predvsem pa v drugačnih perspektivah. Osnova, torej življenje, pa je ista.

Simona skuša po uvodnem pretresu ponovno vzpostaviti utečen ritem bivanja, a razmere niso več enake. Mačeha, ki vstopi v njen bivanjski svet, je po eni strani skrbna in znosna, v drugi luči pa je moč videti odnos brez potrebne materinske miline in topline. Kot da svet ne bi bil dovolj načet, je Simoni težko tudi zavoljo drugih dejavnikov, na primer nekaterih neprijetnih izkušenj v šoli, tu so problemi z vrstniki in naposled še težave doma. Pripoved se razvija predvsem okoli vsakodnevnega dogajanja, ki potrebuje osmislitev, katero deklica najprej najde v stiku in ob namišljenem pogovoru z mamo, kasneje pa si tudi zavoljo odraščanja umisli prijateljico, s katero se lahko pogovarja o vsem in s katero deli najgloblja čustva. Pomenljivo je, da je na list papirja narisana prijateljica, poimenovana Eva, enako kot tista iz gole materije ustvarjena biblijska oseba, ki s tem daje slutiti svojo rajskost. Simona se pred tegobami vsakdana pogosto prične zatekati v izmišljene svetove, kjer lahko potuje neomejeno in prešerno, kamor se ji pač zahoče. V kolikor v realnosti naleti na težavo, pa se obrne na prijateljico Evo, ki ji lajša bolečino in osmišlja nerazumljeno dogajanje.

Z odraščanjem se pojavljajo nekatere spremembe, v dekličin narušen svet pa se pričnejo počasi vrivati še večje težave, od zgolj dnevnega zbadanja vrstnikov ali grobega odnosa sveta. Meščanska sestra ji tako ob neki priložnosti namigne, da ne ve celotne zgodbe o družini in tudi kasneje se skozi nekatera srečanja razkriva meglena preteklost. Vse skupaj kulminira v trenutku, ko Simona od vrstnice izve, da tudi oče ni njen pravi oče. S tem se zruši še zadnji steber domovanja, tista edina točka gotovosti, ki jo je Simona premogla v svojem mladem življenju, ko ne svojih bratov in sester ni dobro poznala, ko ji je umrla mama, na koncu pa se tragedija dopolni v nenadni izgubi vedenja o očetovstvu.

Pripoved je proti koncu pospešena. Kot bi avtorica sporočala, da se čas, v trenutku nesmiselnosti sveta, tanjša, in da je želja po postavljanju na nove osnove premočna za vztrajanje v laži in zmoti. In smo spet pri ponovitvi kot ponavljanju iskanja življenjske gotovosti in sreče, vse skupaj pa je vedno v prepletu nedoločene bodočnosti in spomini na lepo preteklost. Dogodki iz zasanjane počasnosti prehajajo v hitenje, kar po eni strani napoveduje spremembo, po drugi pa sili v po-navljanje, kot željo po novem. Podobno se dogaja tudi Simoni, ki v končnem soočenju s staršema, za katere se izkaže, da sta krušna starša, sprejme smelo odločitev prenovitve svojega življenja z odhodom in upanjem.

Avtorica v delu, ki se giblje med spomini in mladinsko prozo, spregovori o težavah vsakdana, zretih v luči večnega. Svet, poln težav, nam ne ponuja potešitve, zato se nujno zatekamo v namišljene svetove, ki pa niso nič manj umišljeni od družbene umišljenosti sveta kot takega. Na mnogih mestih sočustvujemo s protagonistko, zavoljo krutega okolja, ki ji ne prizanaša, spet drugod se z njo poistovetimo v iskanju lepšega in boljšega, četudi to pomeni izgubo stika s konkretnim. Naposled pa moramo delo brati tudi v luči upanja, ki je stalno ponavljajoči se element in hrepenenje življenja.

O pisateljici - Stanka Rendla -

In še beseda o pisateljici Valeriji Skrinjar-Tvrz.  Njen lik prepoznamo v deklici Simoni, ko je svoje osirotelo otroštvo preživljala v rudarskem Zagorju in kakor sama pravi, so bili spomini na otroštvo v njej nenehno močno prisotni in so vztrajno zahtevali, da jih izpove, zapiše. Tako se je v njej oglašalo pisateljsko poslanstvo, ki se je najprej udejanjilo v novinarstvu in publicistiki, ko jo je službovanje poneslo v Beograd in potem v Sarajevo, od tam pa se je njena pot sredi vojne v Bosni spet zaokrožila v domovini. Med dolgoletnim bivanjem in službovanjem na tujem jezikovnem območju je postalo pisateljičino izrazilo tuja, bosenska beseda, jezik, v katerem je napisala skorajda vsa svoja dela. In v ta od slovenske domovine odmaknjeni svet je pisateljica ponesla s seboj svoje pretanjeno čutenje za otroško dojemanje sveta. Tako je nastala dolga vrsta zgodbic in pripovedk za otroke, napisanih v bosanščini, ki pa so kmalu dobile svoje dvojnice tudi v slovenskih prevodih, bodisi v tiskani ali po radiu govorjeni besedi. Tako se tudi v knjigi zgodb »Bosonoga« spominja otroštva, medtem ko se v drugih razrašča njena domišljija, v kateri se na primer porodi dobri duhec Dobrinček v istoimenski zgodbi. Prav pisanje za otroke in mladino je bilo delovišče, na katerem je lahko pisateljica najbolj učinkovito sproščala domišljijo, hranila svoj čut za naravo in izražala globoko umevanje sobivanja v njej. Tako na primer v zgodbi »Kamenček Potepinko« vdihne življenje kamenčku in njegovi mami Skali. Njeno pisanje za otroke je tako polno poetičnosti, da stopa po robu poezije in se vanjo občasno tudi prevesi, ko se pisateljici zapiše globoko čutena lirična pesem.

Toda pisateljica nagovarja s svojo umetniško izpovedjo tudi odrasle. K njim se obrača z dolgim nizom romanov, za katere črpa snov iz okolja, v katerem živi, mu tenkočutno prisluhne in ga živopisno upodablja v svojih delih. Večkrat poseže po zgodovinskih snoveh; tako nam v slovenskem prevodu romana »Na svoji žlahtni zemlji« pripoveduje o srednjeveški Bosni. V preteklost se ozre tudi v povesti »Na drugi strani mavrice«. Močno se nas dotakne prav tako slovenski prevod romana »Bosna in Soča«, ki govori o udeležbi bosenskih vojakih v avstro-ogrski vojski na Soški fronti. V njenem ustvarjalnem delu pa odmeva tudi zadnja vojna v Bosni. V romanu »Jutro v Bosni«, prav tako prevedenem v slovenščino, govori o žalostnih posledicah te krvave ujme. Kdor prebira pisateljičina dela, opazi, da v svojih delih posebno zavzeto in poglobljeno riše ženske like, kar se nazorno kaže v slovenskem prevodu romana »Ujetniki sanj«.

Naposled pa pisateljica svoj obsežni opus vendarle sklene na domačih tleh in v svoji materinščini, ko slovensko književnost obogati z obsežno trilogijo »Zmajeva kri«. V njej postavi zgodbo več rodov v zgodovinski okvir, ki sega od prvih začetkov zagorskega rudnika vse do današnjih dni, ko ga morajo zapreti. Zdi se, kakor da s to sago vrača dolg svojemu domačemu kraju, v katerem je črpala življenjsko moč za svoje ustvarjalno delo, domačiji, v kateri se je deklica Simona naučila opazovati, umevati in ljubiti življenje.

Odlomek iz romana:

SKRIVNOSTNA EVA

Spet je bila okrog hiše pomlad. In ne samo okrog hiše. Simona jo je čutila v sebi kot neznano, vznemirljivo zgodbo. Zdi se ji, da vsak dan odkriva kakšno majhno skrivnost iz neznane zgodbe. Razpoložena je, kar pela bi. Tudi vse okrog nje je to pomlad bolj živahno. Barve, kar plešejo v nekakšni migetajoči pisanosti, tako da Simona včasih ne ve, ali se njena notranja sreča spreminja v zunanjo lepoto, ali lepota narave, ki jo vpija, v njej bogati pomladne sanje.

Stala je pod kozolcem. Splezala bo na najvišjo lato in kot tolikokrat poprej z višine opazovala oddaljene hribe in travnike pod seboj. Ni marala plezati navpično, želela se je igrati. Vsako leto so otroci tekmovali, kdo se bo najhitreje prerival z late na lato in prvi splezal na vrh. Legla je na spodnjo lato, leže bi se morala zriniti na drugo stran, se z nogami in rokami oprijemati lat in se dvigniti na višjo lato in tako naprej do vrha. Kako hitro je znala plezati leže! Danes pa ni šlo. Mačje pravilo, ki so se ga držali vsi otroci, če gre skozi luknjo glava, gre tudi telo, ni držalo več. Zataknile so se razvijajoče se prsi. Sploh so jo prsi že dalj časa vznemirjale. Tudi sedaj se je zamislila: nekaj v njej se dogaja. Minila jo je volja za plezanjem na vrh kozolca, rada bi se izmuznila in skočila do prijateljice. O toliko stvareh bi se rada pogovarjala. Vendar ne more, ne sme; dan je ustvarjen za delo ne za pohajkovanje, saj že tako več kot pol dneva zgubi v šoli, je slišala običajne pripombe, čeprav ni tega nihče izgovoril. Seveda, skoraj bi pozabila, zapeljala jo je opoldanska svetloba, ko je vse tako mehkobno leno in se z vrha kozolca zdi, kot da so drevesa počenila na tla, da bi krošnje bolj varno pestovale sončne žarke. K sosedovim mora, nova mama je obljubila, da jim bo Simona poribala hišo, ker je sosed z voli prejšnji teden potegnil z njive voz njihove pšenice. Simona je rada šla kamorkoli, v trgovino, v gozd, k maši, rada je nosila mleko, tudi jajčka in regrat je hodila prodajat od vrat do vrat kot hribovska dekleta, še po sveder »da bo nova mama zvrtala luknjo v velikonočnem kolaču« je kar odfrčala, le ribanje tal pri sosedu pod hribom ji ni nikoli dišalo. Pa ne zato, ker je bila njihova hiša velika in tudi umazana; upiralo se ji je, ker so pri njih po tleh tudi pljuvali. Doma se je skrila, kadar je bilo treba pomiti po tleh »grmovje« Bebrovega strica. Pokazala se je šele, ko je zagledala na vrtno ograjo obešeno mokro cunjo in na ušesa poveznjen škaf. Danes pa se ni mogla izogniti, obljuba je morala biti izpolnjena, bo pač zamižala, kadar bo začutila, kako ji krtača sluzasto drsi po tleh, in večkrat bo odhitela na studenec zamenjat vodo in sprat cunjo. Saj ko pridejo domači proti večeru z njiv domov, so kar prijazni, lepo jo pohvalijo in tudi malico dobi. Seveda jo zvečer ko leže ščemijo kolena in tudi drugi dan so še vedno rdeča, kot zapozneli pirhi se ji zdijo. V njej pa ostaja le dober občutek: lepo je opravila naloženo, vse drugo je že pozabljeno, spet se lahko veseli sončnega dneva in sanjarjenja.

Nedeljsko popoldne je čas za lenarjenje, nihče ne priganja na delo, nikomur se nikamor ne mudi. Simoni se zdi, da se še mačka okrog hiše sprehaja bolj počasi kot druge dneve; ko najde primeren kotiček, se zlekne in obmiruje, kakor da že sto let ni slišala za nobeno miško. Ko jo Simona pokliče, komaj dvigne glavo, zaspano mijavkne »mao« (kot bi hotela reči: Saj te imam rada, toda pusti me, naj dremam) in spi naprej z iztegnjenimi tačkami. Simona ve, da je ne sme na silo vabiti s seboj, zato se sama odpravi v svoj kotiček. Rada bi se pogovarjala, a kot zanalašč ni nikogar, še mačka se ji je uprla. Mislila je, da bo skočila k prijateljici, a je ta za nekaj časa odšla na počitnice k stari mami. Komu naj pove, kaj se dogaja z njo? Sicer pa tako in tako ni pomembno, saj je o tem že skoraj prepričana. Njena mama je umrla za rakom in sedaj je na vrsti Simona. Zakaj bi jo drugače bolela leva dojka, saj se komaj vidi. Slišala je, ko so se pogovarjali odrasli, da je prav rak takšna potuhnjena bolezen; nič se ne vidi, nič ne čuti, potem pa kar na lepem začne boleti in človek umre. Vstala je in brez cilja odšla po slabo shojeni potki. Želela se je znebiti tistega čudnega pritiska v levi dojki. Ni prav vedela, ali jo bolj moti ta neprijetni občutek, ki je včasih skoraj bolečina, ali lastna domišljija, ki je to drugačno počutje že spremenila v smrtno bolezen. Počasi, kot se popoldne počasi premika senca dreves, hodi ob meji in gleda svoj pogreb. Nič posebnega ne bo, ker ne bo godbe. Rudarska godba igra samo za umrlimi rudarji. Škoda, takšni pogrebi so ji všeč. Kadar se od sokolskega doma proti cerkvi vije sprevod, potujejo zvoki žalne koračnice po vsej dolini in se vzpnejo do nasprotnega hriba. Ljudje takšen pogreb opazijo, se pogovarjajo o pokojniku ali ugibajo, koga nosijo. In vse to zaradi godbe. Torej, njenega pogreba ne bo nihče opazil, morda se bodo prišle poslovit sošolke in sošolci, če bodo sploh zvedeli, da je umrla. Kdo jim bo pa povedal?! Joj, dobro je, da je Jožici vrnila pivnik, katerega je nehote pobrala s svojim zvezkom in stlačila v nahrbtnik. Drugače bi Jožica lahko rekla: saj ni bila kaj prida, ukradla mi je pivnik. To pa ne bi bilo prav, ker Simona ni nikoli ničesar ukradla, razen ko sta z bratom skrivaj nabrala prepovedane hruške, pa polizala malo sladkorja, in tudi suhe slive sta vzela iz skrinje, sama pa še iz posode z mlekom včasih, ko je nihče ne vidi, popije požirek; tudi kakšen paradižnik naskrivaj odtrga v vrtu in ga poje kot jabolko, a to je doma, to ne šteje za velik greh. Čisto nekaj drugega pa je Jožičin pivnik. Le kdaj se bo vrnila Sonja? Njeni starši so rekli, da čez kak teden. Kar tako je odšla s teto. Le zakaj ji že prej ni zaupala, da je na smrt bolna. Če bi Sonja to vedela, bi zagotovo ostala z njo, ne bi je pustila umirati samo. In zdajle bi se skupaj sprehajali med travniki. Lepše bi si bilo zamišljati svoj pogreb v družbi. Ja, z bratom se o teh stvareh res ne more pogovarjati. Kako naj mu reče, da ji je levo dojko napadel rak? Ne, to ne gre. Sicer pa se je zadnje čase brat precej odtujil. Postal je zadirčen in vzvišen, nič več se ne mara z njo igrati tistih lepih, zaupljivih iger, ko je Simona bila mama, on pa oče. Celo popoldne sta zlagala butare in drva in se ves čas pogovarjala, kot starši sta kupovala otrokom darila. In sedaj, ko najbolj potrebuje nekoga, da bi se z njim pogovorila o svoji bolezni, ni nikogar. In se je spomnila, da si bo narisala prijateljico, takšno, ki bo vedno z njo, ki ne bo odšla k stari mami kot Sonja. Tako je, takoj zdajle jo grem narisat, je sklenila Simona. Saj že tako dolgo ni risala, prsti jo kar srbijo od želje. V trenutku je pozabila na vse drugo. Mislila je samo še, kako bo risala, risala in risbo vedno nosila s seboj. Ja, s to deklico, Eva ji bo ime, se bo odslej o vsem pogovarjala. Nič več ne bo sama.. Naj se brat kar napihuje, še pogledala ga ne bo več in Sonja je lahko kar cel mesec pri žlahti. Od danes naprej ima Simona novo prijateljico Evo.

Pred večerom je bila Eva narisana. Z risalnega lista so v Simono strmele velike temno rjave oči. So bile res malce žalostne? Ali se je to Simoni samo zdelo, ker so to popoldne njene oči vse, kar je videla, barvale le z lastnim notranjim počutjem.

»Eva,« je dahnila v risbo,« ali ti je všeč ime? Meni je, zato sem ti ga izbrala,« se je Simona pogovarjala z risbo. Nič je ni motilo, ker ji Eva ni odgovorila, saj se je v Simoninih mislih podilo toliko različnih dogodkov in oseb. Samo pomisliti je morala in že so se vrtinčile zgodbe, se rinile v ospredje, se lasale, spodrivale, vse so hotele biti opažene. Simona pa je izbirala samo tiste, v katere je lahko potonila in se zazibala v svoj nežni, v svoj dobri domišljijski svet. Včasih je potovala proti oblakom, včasih v daljave za obzorjem. Vseeno kam, na svojih sanjskih potovanjih je bila vedno srečna.

»Od danes naprej bova vedno skupaj, vsak dan, tudi ponoči. Lahko se bova pogovarjali, pogovarjali… Slišiš, pogovarjali!«

»Simona, kje pa spet tičiš? Simooonaaa! Mar bom jaz nosila vodo in drva v hišo? Kaj?« se je jezila nova mama. Seveda, se je lahko jezila, Simona je čisto pozabila na svoje dolžnosti, zunaj pa se že mrači.

»Že grem, že grem,« je odgovarjala.

»Ali boš ti ostala tukaj, dokler ne postorim, kar moram?« se je zagledala v risbo.

»Obljubila si mi, da bova vedno skupaj,« je Simona začutila Evin odgovor.

»Ja, prav imaš, moja Eva. Vidiš, kako zmešana sem, nekaj obljubim, potem pa kar pozabim in zbezljam drugam. Z menoj greš, seveda, od zdaj sva dvojčici,« je zašepetala Simona, zložila risbo v žep in odhitela po svojih opravkih.

»Vidiš, takole, drva si naložiš na roko, naročje in še eno naročje. Potem naberem še malo trsk in jih prav tako odneseva v kuhinjo. Ni težko, kar hitro je opravljeno, le ko bom nosila vodo s studenca, bom morala bolj paziti. Če si neroden in hitiš, hitro pljuskne iz škafa, Lahko bi te polila, ti zmočila lase…« se je zasmejala Simona in hitro dodala: »Oh, ne, ne, ne boj se, saj bom pazila, tudi meni ni všeč, če si v žep nalijem mrzle studenčnice…«

»A zdaj se pa že sama s seboj pogovarjaš?! S teboj pa res ni nekaj v redu, bog se usmili,« je zamrmrala nova mama. Z golido v roki je stala pred hlevom in opazovala pastorko. Zmajala je z glavo, češ, tukaj ni pomoči, in odšla molst kravo.

Simona pa se je počutila bolje, kar oživela je, veselila se je dvojčice. Le pazila je, da je v pogovoru ne zalotijo odrasli, ne bi je razumeli, o tem je bila prepričana. Sicer pa je tista čudna napetost v telesu še trajala in leva dojka jo je še bolela. Prestrašena se je umikala v samoto, ker ni bilo Sonje, je odgovor iskala pri Evi.

»Kaj misliš, kako dolgo bo moja bolezen še trajala? Kdaj bom umrla? Čez eno ali dve leti? Prej? Mama je bila bolna kar štiri leta, dojka pa je bliže srcu in rak ga lahko hitro najde in pregrize. Ooj, Eva, škoda, ker bova tako malo časa skupaj. Veš, lepo je imeti dvojčico! Posebno takšno kot si ti, ki nikoli ne sitnari. Vendar ti moram vnaprej povedati, ko se bo vrnila Sonja, se bom pogovarjala tudi z njo, da ne boš užaljena. Nisem pa se še odločila, ali bom zaupala Sonji, da imam dvojčico, ali ne. Po pravici povedano, zdi se mi, da bi me tudi Sonja debelo pogledala. Bi bila ljubosumna? Bi se nehalo najino prijateljstvo? Tega pa ne želim. Ja, mislim da bo bolj pametno, če boš ostala moja skrivnost, saj imajo vse sošolke kakšno skrivnost. Vsak dan lahko slišim: tega pa ne bom povedala, to je pa moja skrivnost! Sedaj bom tudi sama lahko rekla: tako mi je svetovala Eva, včeraj sva se pogovarjali. Kdo pa je Eva, bodo kar planile z vprašanji. Jaz pa bom mirno odgovorila: to je pa moja skrivnost! Jih že vidim, kako jim rastejo nosovi. Pa naj. Odločila sem se, Eva, ostala boš moja skrivnost, nihče ne bo vedel zate.«

V Simoni je nemir gradil pota. Nikakor se ni mogla umiriti na enem mestu. Zatekla se je pod vrt med potonikine liste, a se je kaj kmalu počutila utesnjeno. Ne gre, ne more sedeti, mora se gibati. Odšla je pod lipo. Za trenutek jo je prevzel pogled na oddaljeni venec planin, potem pa je v sebi spet začutila nemir. Pogled ji je obtičal na znani hiši v dolini. Seveda, tam blizu mlina stanuje Danica. Kaj če bi jo obiskala? Sošolki sta in danes je nedelja. Kar takoj je vstala in odhitela. Pred seboj je imela cilj, nič več ni mislila na nemir, ki ji je, vsaj tako se ji je zdelo, misli in telo drobil na koščke, ki bi vsi nekaj hoteli, a niso s Simono vred vedeli kaj. Sedaj je vedela: najprej bo stekla do mlina. Tako rada je gledala velika lesena kolesa z lopaticami, po katerih je poskakovala voda, čista, lesketajoča se voda je pela, šumela… Če pa je na mlinska kolesa pokukal sončni žarek, so ga vodni curki ujeli in spremenili v mavrični rep… Kako rada je Simona stala na mostu in potovala skupaj s kolesi in z vodo! Kadar pa so se v enoličnem ropotu mlina oglasile še stope s svojim tup, tup, tup in spet tup, tup, tup, je Simona še bolj uživala. Počutila se je lahkotno, kot kosmič z regratove lučke je plavala po zvokih glasbenega vrtinca: kar naj jo potegne vase, saj bo tako kmalu umrla. Nič več ni čutila nemira, vse okrog nje se je spremenilo v zvok, ki jo je božal in sestavljal, vračal koščke misli in delce telesa. Spet je začutila pod nogami trdna tla; napotila se je k Danici, takoj jo bo poiskala.

Danica je edinka, ki sovraži nedeljske popoldneve. Ne sme ven med vrstnike, ker se v nedeljo popoldne ne spodobi tekati in vreščati okrog hiše, kot to delajo nevzgojeni paglavci. V čisti, zlikani obleki poseda po hiši. Ko se naveliča kuhinje, gre v sobo, kjer mama šteje zanke, ker poskuša nov vzorec za Daničino jopico. Ne more se pogovarjati, zato bi najrajši videla, če bi Danica vzela knjigo in odšla v svojo sobo. Danica nejevoljno zapusti mater. Bom pa malo gledala skozi okno, razmišlja deklica in vesela poskoči, ko zagleda sošolko Simono.

»Veš, da je to najlepše, česar si se sploh lahko domislila,« hvali Simono. »To, da si prišla k meni. Nedelja je tako dolgočasna.«

»Saj tudi jaz nisem mogla zdržati doma.« In že sta se zapletli v pogovor brez konca in kraja, o učiteljih, o sošolkah in sošolcih, kdo komu ugaja… Potem pa je Simona zagledala violino.

»Ali igraš?« je vprašala spoštljivo.

»Učim se, vadim, ata bi rad, da bi postala glasbenica.«

»Zaigraj mi,« je prosila Simona.

»Saj ne znam, samo vadim.«

»Rada bi te poslušala,« je moledovala Simona, dokler ni Danica stopila pred notno stojalo in začela igrati. Simona ni še nikoli prej slišala violine. Sedaj pa je tukaj pred njo stala njena sošolka Danica in igrala samo njej. Na vsem svetu samo njej! Kako je bila srečna! Seveda, ves popoldanski nemir jo je usmerjal v gibanje, v iskanje tega trenutka. Strmela je v prijateljičino roko, ki se je z lokom dotikala strun, strune pa so zvoke trosile po sobi. Simona ni bila izbirčna, vsi zvoki so ji bili lepi. Če ne bi Danica kdaj pa kdaj živčno dvignila loka, s pripombo, da ga je spet polomila, Simona napak med poslušanjem sploh ne bi opazila. Zvoki violine so jo božali kot malo prej sozvočje mlinskih koles in vode. Ljubila je glasbo. Največkrat je poslušala tisto, ki jo je v krošnjah domačih jablan igral veter; tudi žuborenje studenčnice v korito je bila pesem, pa kosi v bregu, siničke, ščinkavci… Oddaljeno kukanje… Vse je poznala. Med poslušanjem violine je nenadno čutila, kako je sproščena. Namah ji je šinilo v glavo: tisti nemir je v njej iskal toplino, domačnost, ki ji bo govorila: radi te imamo, rada nas imej! Glasba je bila nežnost, ki je z lepoto napolnila osamljeno dušo…

»Zakaj pa jokaš, ali te boli zob?« je presenečeno vprašala Danica, ko je s krajem očesa opazila, kako je po Simoninem licu zdrknila solza.

»Ne, ne, saj ne jokam,« je odkimavala Simona, »ne, ne, tako lepo je, ko igraš.« Takrat še ni vedela, da tudi sreča porodi solze, bilo ji je nerodno, opravičevala se je. »Ne vem, kar zaščemele so me oči, meni pa je tako lepo, ko igraš. Igraj še, igraj!«

»Ne morem več, roka me boli,« je naveličano odgovorila Danica. Pretrgala je čar, odložila violino in v sobi se je spet naselilo navadno nedeljsko popoldne.

Kako prijetno se je zvečer zviti v klobčič, se stisniti sam k sebi in podoživljati dan! Prednost takšnih razmišljanj je tudi v tem, ker mimo neprijetnih dogodkov lahko kar zbezljaš, lepe pa raztegneš kot elastiko, se v njih ziblješ kot sinička na sončni veji jablane. Lahko se pogovarja tudi z Evo, saj ni treba govoriti glasno; z Evo sta se že navadili, da jima pogovori najlepše tečejo kar brez izgovorjenih besed. No, Eva, zdaj mi pa ti povej, kaj misliš o pripombi tete Milke, ki me je spet prestregla na poti iz šole in me je spet pokarala, naj ne grbančim čela. »Nikar ne delaj tega, saj ne nosiš na ramenih vse skrbi tega sveta. Pa tudi grda boš postala, če boš gubala kožo…« Tako je govorila in se z roko dotaknila mojega čela, kot bi se hotela prepričati, ali je še možno poravnati gube.

»Kar prav je, da te je malo prestrašila. Opazila sem že, kako ti je šlo do živega, da boš postala grda. Ni ti vseeno, ne, saj vem, ker berem tvoje skrivne misli, rada bi bila lepa kot Danica in tudi igrala bi rada na violino ali klavir… Kar priznaj, ko si v šoli poslušala Bredo, kako je iz črno belih tipk izvabljala melodijo, si bila dva dni bolna od želje, da bi sama znala kaj takega. Odleglo ti je šele, ko si zvoke, ki so se zadržali v tebi, izjokala. Samo jaz sem bila s teboj, samo jaz poznam tvoje tihe želje. Samo jaz ti lahko svetujem, poznam te bolje od Sonje in Danice; poznam te bolje od tebe same. Preveč se zapiraš vase, bežiš od resničnosti… In po pravici povedano, težko ti je kaj dopovedati. Se spomniš, kaj ti je rekel oče, ko te je peljal vpisat v šolo? Nimaš mame, tvoja mama je umrla! Kdo se bo postavil zate? Ne bodo te poslali v mestne šole. Tudi za bolj potrebne stvari ni denarja. Kdo te potrebuje takšno kot si; vsak dan bolj odsotno, vsak dan bolj nerodno…«

»Oh, Eva, kako si neusmiljena, mar mi ne moreš vsega tega povedati malo, samo malce bolj nežno? Zdi se mi, kot da mi šop kopriv moliš pod nos, ponudi mi vsaj travnih bilk, če že ne moreš rož!«

»Ne, namenoma sem se odločila za koprive. Moram te predramiti. Saj si rekla, da sva dvojčici, torej moram skrbeti zate. Če bi te popolnoma prepustila tvojim sanjam, bi te lahko povozilo, in mene, tvojo dvojčico, tudi. To pa ne želiš, a ne?«

»Saj bom tako kmalu umrla, mogoče že čez mesec, dva, mar ni potem vseeno? Dokler pa še živim, je lepše, če se lahko zatekam v svet svojih sanj, v svet domišljije.«

»Ni mi všeč tvoje tarnanje, da boš umrla, včasih se mi zdi, da to govoriš zato, da bi se sama sebi smilila. Sprijazni se že s svojim življenjem! Ponavljaj vsak dan, da si lahko srečna tudi če nimaš mame. Saj si, mar ne! Spomni se kako ti je lepo, ko opazuješ cvetoče veje, zeleno planino, snežinke, ki plešejo pred tvojim nosem… Ko se pogovarjaš s pikapolonico, s polžem. Tole slabo razpoloženje razumi kot začasne megle, vse je sivo, vlažno, najraje bi se zjokala. Ko pa posije sonce, v trenutku pozabiš na sivino. Tako bo tudi to minilo.«

»Misliš?«

»Seveda, počakaj Sonjo, z njo se pogovori, starejša je, znala ti bo svetovati.«

Ko se je naslednjo nedeljo oglasila Sonja, je Simona kar se da hitro pomila posodo po kosilu, da je lahko odšla k prijateljici. Šli sta nabirat jagode. Kako lepo je sedeti na robu jase, jesti jagode in se pogovarjati, pogovarjati!... Okrog tebe pa samo ptičja pesem in kakšen zaspan kuščar ali martinček, ki se sonči na topli skali.

Simona je težko čakala svojo zaupno prijateljico. Sedaj je tu, sami sta, nihče ju ne bo slišal, kar takoj ji bo zaupala svojo nesrečo, iz katere se ne zna izmotati.

»Ne veš, kako sem vesela, da lahko takole sediva skupaj.«

»Jaz tudi.«

»Jaz sem bolj! In veš zakaj?«

»Povej!«

»Skrivnost, nič lepa, grda skrivnost.«

»Povej vendar!«

»Bala sem se, da bom umrla preden se boš vrnila.«

»Daj no daj, kdo pa ti je to natvezel?«

»Ja res, rečem ti.«

»Ti je ciganka šlogala?«

»Nee. Ampak poglej: moja mama je umrla za rakom, mene pa boli leva dojka, a ne vidim rane, pod dojko pa je srce; veš, če takole položim nanj dlan, včasih kar čutim, kako hitro tolče, razburjeno je, ker je rak v bližini…«

»Simona, nehaj…«

»Ne verjameš, res me že dolgo boli, a ne smem nikomur povedati. Sram me je, ker je prav dojka… Samo tebi.«

»Avša, to ni rak! Tudi mene sta boleli dojki. Še zdaj včasih malo čutim…«

»In…?« je prijateljici segla v besedo Simona, kot da bi hotela reči: Tudi tebe? In si kljub temu še živa?!

»Bolj ali manj bolijo vsako punco, ko začno rasti,« se je skrivnostno zasmejala Sonja. Simona se je zastrmela v njo.

»Resno misliš? Ali me hočeš samo potolažiti?«

»Ja! Poglej se v ogledalo, pa boš videla koliko si zrasla. Punca, prava punca postajaš.«

»A veš, da letos res nisem mogla več tako leže plezati po kozolcu. Ni šlo čez prsa, glava je še šla…«

»Že vidim, da ti bom morala še marsikaj povedati, oh, punca, divja in zelena si kot teloh v gmajni.«

Dolgo, dolgo sta to popoldne Simona in Sonja zaverovani v pogovor sedeli na robu gozdne jase. Simoni se je zdelo, kot trenutek, tako hitro je minilo nedeljsko popoldne. V njej pa je Sonjino pripovedovanje obležalo kot veliko razodetje. Počutila se je kot sveže zorana njiva. Še vedno je bila ista kot prej, in vendar je bila popolnoma drugačna. Bala se je, da bo skrivnost življenja, katero ji je zaupala Sonja in je sedaj utripala v vsaki celici njenega telesa, spuhtela iz nje kot vonj iz mokre zemlje. Poskušala je misliti o čem drugem, da doma ne bi odkrili, o čem se je pogovarjala. Kaj pa o tem misli Eva? se je spomnila. Kar zdrznila se je, celo popoldne še enkrat ni pomislila nanjo. Kot da je sploh ni. Saj se ne mora z njo pogovarjati, kadar je s Sonjo, pomisli pa le lahko: Eva, poslušaj dobro, mi boš potem, ko bova sami, povedala kaj ti o tem misliš! Tokrat pa je slišala toliko novega, da je docela pozabila na ves svet, še na sebe samo. Domov je pritekla, ko je sonce že zahajalo. Takoj je vzela škaf in stekla z njim na studenec, pa ne zato, ker je želela biti pridna in čim prej nanositi vode. Bala se je odraslim pogledati v oči. Kar precej bodo odkrili, kaj je to popoldne spoznala; ne bo jim prav, take stvari niso za otroke. Zato se jim je rajši umikala s poti. Ko bi lahko postala nevidna kot njena dvojčica Eva. A to ne gre, ena od njiju mora biti vidna, da se lahko pogovarjata. Naučila se bo živeti s skrivnostjo. Sedaj je najlepše to – seveda, če naj verjame Sonji – da ne bo umrla. Eva moja, je skoraj glasno zaklicala, ko je naslonjena na korito čakala, da počasni curek napolni škaf; a veš kaj je novega? In takoj nadaljevala: ne bom umrla, nimam raka, tudi Sonjo sta boleli dojki. Si slišala? Veš, to je tako, kadar se razvijaš, rasteš v punco… No, prav, da si vsaj Sonjo poslušala. Ko sem ti jaz govorila, da si po nepotrebnem izmišljaš težave, da bi se lahko sama sebi smilila, me nisi ubogala in mislila na kaj drugega. Oh, ne bodi užaljena, Eva, ali se sploh zavedaš, kako zelo rada te imam? Užaljena pa res nisem, le zelo vesela sem, da boš nehala razpredati o smrti. Res se ne spodobi, da smrklja kot ti razmišlja o umiranju. O smrti naj razmišljajo grobarji. Tako vesela sem, Eva moja, še bom tekala okrog in borovnice bova šli nabirat in gobe… Pa v reber po ciklame, še prej pa v tisto temačno grapo ob mahovnati skali po šmarnice… Pa jabolka bova nabirali in brali knjige… Joj, koliko lepega me še čaka! In zavrtela se je na eni nogi, preskočila grabenček, po katerem je odtekala odvečna studenčnica, v bregu odtrgala nekaj zakrivljenih repkov temno vijoličaste kukavice in drobne bunkice na koncu repkov dala v usta. Grizljala jih je počasi, uživala je v sladkastem okusu poljskega cveta. Prav imaš, dvojčica moja, srečna sem, res sem srečna, čeprav, čeprav sem tudi žalostna, veš, danes mi je Sonja povedala, ne vem, kako naj ti rečem, no, saj veš, razodela mi je, kako je to, ko prideš na svet, kar odrasli skrivajo pred nami. In se tudi ne čudim, da skrivajo, nič lepega ni v tem, bilo me je sram, ko mi je to pripovedovala…

Najsi si je želela ali ne, Simona nikakor ni mogla pobegniti od razmišljanja o skrivnostnem pogovoru s Sonjo. Kako naj tudi pobegne, ko pa ji je pogovor postavil na glavo celo življenje. Na mah ji je v spominu oživel škodoželjni glas tiste deklice, ki ji je rekla: Ti pa nimaš ata, tisto doma ni tvoj oče. In se še zaničljivo nasmejala. Dneve in tedne je Simona premlevala njene besede. Kakorkoli jih je obračala, povedale ji niso ničesar. Saj je vendar mlajša od brata. Očeta nimaš, če ti umre, kot je njim umrla mama. Če bi umrl oče, bi se mama ponovno poročila… Še bi se vrtela v tem nedoumljivem krogu, če ji Sonja ne bi razodela… Začela je razumeti, zakaj so jo klicali pankrt..

»Eva, dvojčica moja, sedaj mi pa ti povej, kako se počutiš po tem spoznanju?«

»Veš, o čem razmišljam?«

»Ne, povej!«

»Sprašujem se, kdaj boš opazila, da med pšenico raste tudi plevel, kdaj boš opazila, da na travniku ne cvetijo samo rože, ampak raste tudi različna trava.«

»Zakaj? Saj vidim.«

»Nič ne vidiš, nenehno begaš od skrajnosti do skrajnosti. Veseliš se novih potonkinih cvetov, objela bi cel vrt, tako si srečna, malo zatem pa umiraš za rakom. A veš, da si težavna, tudi meni dvojčici ni lahko s teboj.«

»Taka si, kot vsi drugi, samo grajaš me.«

»Ne, hočem ti samo dopovedati, da sprejmi življenje, kakršno ti je dano. Lepo je tekati okrog v sončnem dnevu, a poglej vendar, kako se polepšajo rastline, kako veselo zašumi drevo, kadar jih umije dež in posuši veter. Ali si kdaj pomislila, da sploh nisi sama, koliko otrok na svetu raste brez staršev. Ti imaš starše, imaš drugo mamo, imaš očeta. Kar ti je rekla tista grda deklina, morda sploh ni res.«

»Zdaj mi pa povej, kako znaš tako pametno govoriti, kar ponosna sem nate.«

»Ti si me narisala, dala si mi ime, tvoje hrepenenje, tvoja velika želja sta me priklicala. Koliko človeških rok me je že narisalo! Na papir, na lubje, na zidove, na stene, na pesek… Risali so me mladi in stari osamljenci. Nekateri so me hitro pozabili, drugi so želeli družbo, kot ti.«

»In si se z vsemi pogovarjala?«

»Ne, ljudje so različni, z nekaterimi je bilo lepo molčati, pri drugih se pridružiti njihovim mislim…«

»Kaj pa jaz?«

»Ti si kot vrabček, venomer čivkaš in širiš peruti. Še zavedaš se ne, kako bogato živiš.«

»Bogato?! Kaj ne vidiš, da sem bosa?«

»Ja, seveda! Saj bogastvo niso šolenčki in lepa obleka.«

»Kaj pa?«

»Hkrati imaš vsaj tri življenja: imaš svoj domišljijski svet, kar spomni se kako si uživala ko si se zibala na mavrici, bila si tudi princeska in si potovala z vlakom v daljne dežele, ne vem le, ali si bila tudi že coprnica?«

»Ne, ne še. A bi bilo zanimivo, ja. Poskusila bom, samo ne bi rada strašila, tudi nočem, da bi se me bali… Tudi jaz se ne počutim dobro, kadar se bojim. A ti, Eva? Kaj so ti o strahu povedale vse tiste deklice, narisane danes, včeraj in pred mnogimi rodovi v pesek, na steno, lubje, papir…?«

»Lepo je, ker si doumela, da so to moje prijateljice in da ne ti ne jaz nisva sami, čeprav se včasih počutiš osamljeno.«

»Velikokrat sem osamljena.«

»Bila si, Simona, bila si, dokler me nisi priklicala. Sedaj se pogovarjava. Poznala sem te pa že prej, kar čakala sem, kdaj bom lahko sedla poleg tebe in ti pomagala prepoditi žalostne misli.«

»Oh, Eva, pri tebi je vse tako preprosto in zlahka rešljivo. Samo rečeš si: ne bom otožna in svet okrog tebe se smehlja. Meni se kaj takega ne posreči.«

»Posrečilo se ti bo, samo hoteti moraš. Poglej, prvo deklico je nekoč zdavnaj v neki oddaljeni jami na skalnato steno narisala materina ljubezen.. Imela je hčerko, majhno, živahno. Klicala jo je Dekletce. In to dekletce je bilo sila radovedno. Vse je hotelo videti, otipati, povohati… Tako je nekoč hotela povohati krokodila, brat ji je namreč zaupal, da krokodilu iz gobca diši po zrelih jagodah. Krokodil, za razliko od punčke, ni bil nič kaj »raziskovalno« razpoložen. Šavsnil je in v enem grižljaju požrl Dekletce. Takrat se je punčkina mama zamislila: kako bo zdaj Dekletce brez nje, saj je vendar nenehno nekaj spraševala, kdo ji bo odgovarjal. In kako bo sama, brez hčerke zvečer mahala soncu na poti v deželo sanj? In kako bo zjutraj čofotala po vodi brez radostnih vzklikov svoje punčke. Brez nekoga, ki ga imaš rad, življenje res nima smisla. Zato je na kamnito steno, čisto blizu ognjišča, da jo je lahko gledala, z ogljem narisala svoje Dekletce, zraven pa še nekaj kot roko v roki, kar je pomenilo: mama in deklica sta združeni, torej: rada te imam! Tako zelo je potrebovala svojo deklico, tako močno jo je imela rada, da se je z njo začela pogovarjati. Njena ljubezen je oživila narisano podobo, kadar sta bili sami, je mati občutila, kako je narisana punčka skočila s stene, splezala na mamina ramena kot na drevo in bila vsa, čisto vsa samo mamina. Ker pa deklice hitro rastejo, je mama poleg prve, majhne punčke narisala drugo, malo večjo, in potem še tretjo večjo in četrto še večjo… Vidiš, Simona moja, tiste deklice v jami so bile prve, potem pa so na raznih krajih sveta različne trpeče matere risale nove deklice. Seveda tudi narisane punčke niso hotele biti osamljene ali pozabljene. Poiskale so se skozi meglene plasti časa, si podale roke in si izkazale ljubezen in začele pripovedovati. Ti si neskončni verigi deklic dodala svoj člen. Jaz pa tebi dajem kanček ljubezni, ki je večna kot življenje.«

»Tako lepo govoriš, Eva moja draga, res te imam rada in… Saj sem ti že rekla… Ponosna sem nate. Vendar, vendar,« je vzdihnila Simona.

»Kar korajžno naprej: vendar...« jo je hrabrila Eva, ker je deklica omahovala. Po kratkem premisleku pa je le nadaljevala.

»Vendar, jaz si ne morem kaj, da ne bi mislila… Mislila… Saj veš, na pravega očeta. Sedaj ko mi je Sonja vse to razložila. Zbegana sem. Zakaj mi je morala vse to povedati? Kot da mi ni bilo že tako, brez mame dovolj težko. Le zakaj sem na svetu, Eva povej mi. Saj drugih si ne upam vprašati.«

»Zakaj si na svetu, sprašuješ? Včasih si res kratkovidna. Poglej, mene si iz davne in neskončne verige narisanih punčk priklicala k sebi. Želela si družbo, pogovor. In tako sem jaz pri tebi, rada te imam, čeprav s teboj ni lahko. Smisel mojega bivanja je biti s teboj, se s teboj pogovarjati…«

»Nehaj, Eva, nisem te vprašala zate, ampak zame, zakaj sem jaz na svetu?«

»Prav o tem ti govorim, učim te razmišljati. Tvoja mama te je imela zelo, zelo rada. Dolgo si je želela majhno punčko, nežno kot češnjev cvet. Bila je srečna, ko se ji je izpolnila želja, res pa te je prezgodaj zapustila. Vendar ko te je zadnjič stisnila k sebi, je vso svojo ljubezen in hrepenenje prelila nate, v drobno zelenooko bitje. Kaj misliš, da bi se tako dobro razumela z naravo, če ne bi v sebi nosila zvena prvinskega utripa, v katerem je človek radost in žalost narave občutil kot lastno srečo in nesrečo?! Takrat sta duši človeka in narave utripali v popolnem sozvočju, bili sta tako rekoč eno samo veliko prijateljstvo. Danes marsikdo gleda naravo, a je ne vidi, ne razume in ne spoštuje. Ti pa se sprašuješ, zakaj si na svetu. Vsako živo bitje, torej tudi rastlina, zemlja, žival, kamen čuti kaj je sovraštvo, kaj ljubezen. Ti boš s svojo toplino mnogim lajšala skeleče rane. Tudi svoje…«

»Eva!«

»Kaj bi še rada?«

»Ali me lahko pobožaš, tako zelo si želim, da bi me nekdo pobožal.«

»Zapri oči, močno si želi in občutila boš, da nisi sama, čisto ob tebi sem kot mamina ljubezen.«

»Eva, veš kako se počutim?«

»Povej.«

»Kot da mi otožnost in radost, tako kot lase, spletaš v kito in me božaš. In to mi je všeč. Božaj me, Eva, božaj. Rada bi sanjala, da doma nisem odvečen otrok, da me imajo radi…«